VSL sklep I Cpg 1114/99

Jedro

ZPP v 7. odst. 164. čl. določa, da se v primeru, če do umika ni prišlo na glavni obravnavi, lahko zahteva povrnitev stroškov v roku petnajstih dni od prejema sporočila o umiku, kar je potrebno razlagati tako, da sme nasprotna stranka v navedenem roku priglasiti svoje stroške, ne pa prerekati morebitnega stroškovnega zahtevka nasprotnika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo v vednost umik tožbe in končalo postopek ter obsodilo toženo stranko na povračilo pravdnih stroškov tožeči stranki. Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da ji sodišče ni dalo možnosti izjaviti se o stroškovnem zahtevku tožeče stranke, ker ji ni vročilo drugopisa umika. Tožena stranka je res izdala tožeči zemljiškoknjižno dovolilo za izbris zastavne pravice, vendar ni izpolnila zahtevka brez pridržkov, saj je bilo med strankama spornih še več zadev, ki pa so se sporazumno rešile. Tožena ni pričakovala, da bo tožeča v tem postopku zahtevala povračilo stroškov, če bi za to vedela, bi se zahtevku uprla. Poleg tega stroški niso pravilno odmerjeni, saj je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nekatere stroške, ki ji ne gredo, konkretno strošek za prejem odločbe. Priglaša stroške za pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP) v 1. odst. 193. čl. ZPP določa, da lahko tožnik brez privolitve toženca umakne tožbo, dokler se slednji ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Umik tožbe pomeni konec postopka, ki nastopi s trenutkom, ko tožnik poda izjavo o umiku, sklep sodišča o umiku pa je zgolj deklaratorne narave. Glede na 1. odst. 158. čl. ZPP je tožnik upravičen do povračila pravdnih stroškov, če je umaknil tožbo takoj, ko je toženec izpolnil tožbeni zahtevek. V obravnavanem primeru je nesporno, da je tožeča stranka tožbo umaknila, preden se je tožena spustila v obravnavanje glavne stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dne 29.6.1999 umaknila tožbo z obrazložitvijo, da je toženec izstavil zahtevano zemljiškoknjižno listino in s tem v celoti izpolnil tožbeni zahtevek. Tožena stranka to dejstvo v pritožbi smiselno priznava, ko pove, da je tožeči stranki res izdala dovoljenje za izbris zastavne pravice, vendar trdi, da zahtevka ni izpolnila brez pridržkov. Te pritožbene navedbe pa niso pravno relevantne, saj je pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov pri umiku tožbe glede na zgoraj citirane določbe 158. čl. ZPP pomembno le, ali je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena izpolnila tožbeni zahtevek. Upoštevaje deklaratorno naravo sklepa o umiku vročanje umika nasprotni stranki zaradi izjave o stroških ni potrebno, kadar tožnik umakne tožbo, preden se je nasprotna stranka spustila v obravnavanje. ZPP v 7. odst. 164. čl. določa, da se v primeru, če do umika ni prišlo na glavni obravnavi, lahko zahteva povrnitev stroškov v roku petnajstih dni od prejema sporočila o umiku, kar je potrebno razlagati tako, da sme nasprotna stranka v navedenem roku priglasiti svoje stroške, ne pa prerekati morebitnega stroškovnega zahtevka nasprotnika. Ker tožena stranka v pritožbi sploh ne zatrjuje, da ji ni bila dana možnost prijaviti svoje stroške postopka (iz podatkov v spisu tudi izhaja, da toženi pred umikom tožbe pravdni stroški niso nastali), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi takega postopka tudi sprejelo pravilno odločitev. V zvezi s pritožbo zoper odmero tožnikovih stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbena navedba o tem, da je strošek za prejem odločbe že zajet v strošku za poročilo stranki, načeloma pravilna. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri odmeri tožnikovih stroškov postopka to že upoštevalo, saj je slednji priglasil stroške za sestavo tožbe (500 točk), za umik tožbe (50 točk), za prejem odločbe in poročilo stranki (40 točk), skupaj 590 točk x 87,40 SIT = 51.566,00 SIT, ter za sodno takso za tožbo (47.240,00 SIT), skupaj 98.806,00 SIT, medtem ko mu je sodišče priznalo samo 97.058,00 SIT pravdnih stroškov. Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi pomotoma zapisalo, da je tožeči stranki priznalo tudi strošek za prejem odločbe, pa je iz izračuna priznanih stroškov razvidno, da je tožeči stranki priznalo 1.748,00 SIT manj, kot je ta priglasila, ta razlika pa predstavlja prav 20 točk za prejem odločbe, ki tožeči stranki ne pripadajo. Ker v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP odločilo, da mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 377/2004
• VDS sklep Pdp 288/2005
• VDS sklep Pdp 1031/2005