VSL sklep I Cp 442/2000

Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da zaradi tega, ker sta toženca zatrjevala, da sta kupnino po pogodbi o prodaji nepremičnine v celoti plačala, ni potrebno presoditi tudi ostalih navedb tožencev o tem, da tudi tožnica ni v celoti izpolnila pogodbe in zato ni upravičena zahtevati preostanka kupnine. V sodbi sodišča prve stopnje zato niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena (ZPP).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca tožnici nerazdelno dolžna plačati znesek 289.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.4.1993 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 118.919,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1999 dalje do plačila. Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 1. odstavku 338. člena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo, da sta toženca tožnici dolžna plačati še 289.350,00 SIT, saj ne pojasni, zakaj šteje, da toženec tožnici 6.670,00 DEM ni izročil v njenem stanovanju 20.10.1992. Iz potrdila ni razvidno, da bi bil datum 20.10.1992 napisan naknadno oziroma da bi bil popravljen, kot to zatrjuje tožnica. Potrdilo za del kupnine v znesku 98.000,00 DEM je tožnica podpisala 14.10.1992, ko je ta znesek tudi dejansko prejela na svojo devizno knjižico, ne glede na to, da je bil znesek vplačan v treh različnih valutah. Sodišče neprepričljivo pojasnjuje, zakaj verjame tožnici, da 20.10.1992 ni prejela 6.670,00 DEM, ko pa potrdilo o prevzemu denarja ni sporno. Ne glede na zaključke sodišča, da toženca dogovorjene kupnine nista plačala v celoti, pa sodišče v postopku sploh ni obravnavalo navedb tožencev, da tožnica ni od njiju upravičena zahtevati ničesar več, ker tudi sama pogodbe za nakup sporne nepremičnine ni izpolnila. Tožnica je s prodajno pogodbo tožencema prodala tudi parcelo št. 77/2, ki je prav tako bila vključena v pogodbeno ceno. Sodišče ni ocenjevalo navedb tožencev, ki sta jih toženca tudi podkrepila z dokazi, da parcela 77/2 ni bila tožničina, čeprav je tožnica to zatrjevala in je bilo v prodajni pogodbi to izrecno navedeno. Toženca nista mogla razpolagati z nepremičnino v obsegu, kot je bilo dogovorjeno s kupoprodajno pogodbo in sta parcelo 77/2 morala kasneje vzeti v zakup pri skladu kmetijskih zemljišč. Del hiše namreč leži na tej parceli, pa tudi dostop do hiše je možen le po tej parceli. Toženca sta tako dejansko plačala kupnino v celoti, saj jima je tožnica izročila v last in posest le parcelo št. 76 - dvorišče in parcelo št. 78 - stanovanjska stavba, ne pa tudi parcele št. 77/2, ki je tudi bila predmet kupoprodajne pogodbe in zajeta v kupnino. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženca zneska 289.350,00 SIT kot protivrednost zadnjega dela kupnine 5.000,00 DEM na dan sklenitve pogodbe 14.10.1992 nista plačala. Razlogi sodišča prve stopnje za takšen zaključek so logični in prepričljivi, sodišče prve stopnje pa se je pravilno oprlo na samo vsebino spornega potrdila. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o ostalih navedbah tožencev o tem, da tožnica ni od njiju upravičena zahtevati ničesar več, ker tudi sama pogodbe za nakup sporne nepremičnine ni izpolnila. Toženca sta že med postopkom na prvi stopnji in tudi sedaj v pritožbi zatrjevala, da nista mogla razpolagati z nepremičnino v obsegu, kot je bilo dogovorjeno s kupoprodajno pogodbo. Navajata namreč, da je tožnica s prodajno pogodbo tožencema prodala tudi parcelo št. 77/2, ki je prav tako bila vključena v pogodbeno ceno, to parcelo pa sta nato morala vzeti v zakup, ker ni bila tožničina. Toženca torej ugovarjata pravno napako in iz tega razloga odklanjata plačilo zadnjega obroka kupnine. O tem pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov. Pravno naziranje, da zaradi tega, ker sta toženca zatrjevala, da sta kupnino po pogodbi v celoti plačala, ni treba presoditi tudi ostalih navedb tožencev, ni pravilno. V sodbi sodišča prve stopnje zato niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena (ZPP). To je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno opraviti dokazni postopek in presoditi vse navedbe tožencev. Šele takrat bo lahko odločilo, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1285/93
• VSL sklep I Cpg 1061/98
• VSL sklep II Cp 190/99