VSL sklep I Cp 609/2000

Jedro

Tožeča stranka tako glede na predmet zavarovanja (ki predstavlja posamezne dele stavb, ki kot taki niso vknjiženi v zemljiški knjigi) začasne odredbe ni mogla predlagati po določbi 2. točke 1. odst. 273. člena ZIZ, saj poleg prepovedi odtujitve in obremenitve spornih poslovnih prostorov ni mogla predlagati tudi vknjižbe te prepovedi v zemljiški knjigi. Po določbi 21. člena ZZK - Zakona o zemljiški knjigi mora biti namreč v listini, ki je podlaga za vknjižbo, nepremičnina označena s tistimi podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Verjetnega obstoja terjatve na tistem delu nepremičnin, ki presegajo sporne poslovne prostore, katerih zavarovanje se v tem postopku zahteva, pa tožeča stranka v tem postopku niti ne zatrjuje. Sama prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pa ne more doseči tistega namena zavarovanja, ki ga zasleduje institut začasne odredbe, saj brez neposrednih dejanj zavarovanja ni izvršljiva. Glede na konkretne okoliščine primera bi tožeča stranka namen zavarovanja lahko dosegla le s predlagano začasno odredbo po določbi 3. točki 1. odst. 273. člena ZIZ.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilem delu (v 2. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki (zaradi zavarovanja njene nedenarne terjatve za izstavitev listine, potrebne za vpis lastninske pravice na ime tožnice), prepovedalo odsvojitev in obremenitev nepremičnin, ki izhajajo iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa. V izpodbijanem delu sklepa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se je glasil: "V primeru kršitve prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine iz 1. točke izreka je toženka dolžna plačati denarno kazen 25.000.000,00 SIT, ki se izvrši z rubežem na žiro računu toženke in prenakazilom sredstev na žiro račun Okrožnega sodišča v Ljubljani." Zoper zavrnilni del sklepa se je pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sklepa z ugoditvijo temu delu predloga za zavarovanje, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pri tem je priglasila pritožbene stroške. Navedla je, da ne more predlagati izdaje začasne odredbe po 2. točki 1. odst. 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), saj nepremičnine, na katere se začasna odredba nanaša, še niso vpisane v zemljiški knjigi kot posamezni deli stavb, ker etažna lastnina še ni vzpostavljena. Zato predlagana začasna odredba po vsebini predstavlja začasno odredbo po 3. točki 1. odst. 273. člena ZIZ, ki toženi stranki prepoveduje takšna ravnanja, ki bi tožeči stranki lahko povzročila škodo. V ta okvir pa gotovo sodijo ravnanja, ki predstavljajo razpolaganje tožene stranke s tistimi nepremičninami, ki jih je neodplačno prenesla na tožečo stranko. Glede na to pa ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni predlagal začasne odredbe po določbi 3. točke 1. odst. 273. člena ZIZ. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka je v konkretnem primeru predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve posameznih delov nepremičnin, na katere meri njena terjatev na izstavitev listine, potrebne za vknjižbo lastninske pravice. V predlogu za zavarovanje je, enako kot v pritožbi, zatrjevala, da sporni poslovni prostori v zemljiški knjigi niso vknjiženi kot etažna lastnina. Ob takšnih navedbah tožeče stranke pa je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembna okoliščina, da na spornih nepremičninah etažna lastnina v zemljiški knjigi ni vpisana. Tožničina terjatev namreč v konkretnem primeru meri le na posamezni del nepremičnin, ki v naravi predstavljajo poslovne prostore in ki kot posamezni deli stavb tvorijo funkcionalno celoto. Vendar pa opisano dejansko stanje ni razvidno tudi iz podatkov v zemljiški knjigi: sporni poslovni prostori tako v naravi sicer predstavljajo del nepremičnin, te pa v zemljiški knjigi niso vknjižene kot stavbe v etažni lastnini. Tožeča stranka tako glede na predmet zavarovanja (ki predstavlja posamezne dele stavb, ki kot taki niso vknjiženi v zemljiški knjigi) začasne odredbe ni mogla predlagati po določbi 2. točke 1. odst. 273. člena ZIZ, saj ob gornjih ugotovitvah poleg prepovedi odtujitve in obremenitve spornih poslovnih prostorov ni mogla predlagati tudi vknjižbe te prepovedi v zemljiški knjigi. Po določbi 21. člena ZZK - Zakona o zemljiški knjigi mora biti namreč v listini, ki je podlaga za vknjižbo, nepremičnina označena s tistimi podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Verjetnega obstoja terjatve na tistem delu nepremičnin, ki presegajo sporne poslovne prostore, katerih zavarovanje se v tem postopku zahteva, pa tožeča stranka v tem postopku niti ne zatrjuje. Sama prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pa ne more doseči tistega namena zavarovanja, ki ga zasleduje institut začasne odredbe (prim. 1. odst. 273. člena), saj brez neposrednih dejanj zavarovanja ni izvršljiva (prim. 2. odst. 268. člena ZIZ). Glede na konkretne okoliščine primera bi tožeča stranka namen zavarovanja lahko dosegla le s predlagano začasno odredbo po določbi 3. točki 1. odst. 273. člena ZIZ. V primeru začasne odredbe po tej določbi pa po izrecni določbi 2. odst. tega člena sodišče določi s sklepom, s katerim izda odredbo, tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z 2. odst. 226. člena ZIZ. Tožeča stranka je tako predlog za zavarovanje svoje terjatve oblikovala povsem v skladu z materialnopravnimi pravili in za zavarovanje svoje nedenarne terjatve izbrala tudi ustrezno sredstvo zavarovanja. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in v izpodbijanem zavrnilnem delu sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo to sodišče predlog za izdajo začasne odredbe presojati tudi s stališča zgoraj povedanega. Odločitev o pritožbenih stroških se po določbi 3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cpg 99/94
• VDS sklep Pdp 1424/2003
• VDS sklep Pdp 1/2004