<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 692/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.692.2000
Evidenčna številka:VSL43987
Datum odločbe:28.06.2000
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti - posestno varstvo - motilno dejanje - samopomoč - samovoljno ravnanje

Jedro

Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 8.3.2000 se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 4. odst. izreka (v odločitvi o stroških) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 120.003,00 SIT (z besedo: sto dvajset tisoč tri), da ne bo izvršbe. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sklepa sodišča prve stopnje z dne 8.3.2000 in z dne 14.1.1998 potrdita. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8.3.2000 ugotovilo, da je tožena stranka tožnike motila v njihovi zadnji mirni neposredni posesti prostorov (to je sob, katerih številke so razvidne iz 1. odst. izreka izpodbijanega sklepa), s tem, da od dne 9.8.1996 dalje ne zagotavlja dobave električne energije. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da zagotovi dobavo električne energije tožnikom, da ne bo izvršbe (2. odst. izreka) in ji prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnikov v ..... , da ne bo izvršbe (3. odst. izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožnikom stroške tega postopka v znesku 166.428,00 SIT, da ne bo izvršbe (4. odst. izreka). S sklepom z dne 14.1.1998 pa je izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da po Elektru Gorenjske p.o. zagotovi nemoteno oskrbo objekta na .... z električno energijo do pravnomočno končanega pravdnega postopka. Obenem ji je prepovedalo izvršiti kakršnakoli dejanja, ki bi imela za posledico odklop in/ali nedobavo električne energije na navedeni naslov. Odločilo je tudi, da v primeru, da tožena stranka preneha zagotavljati dobavo električne energije na naslovu ..., zagotovi izvršitev priklopa električne energije izvršilni organ tega sodišča, ob asistenci strokovnjakov Elektra Gorenjske p.o. Kranj in policije, vse na stroške tožene stranke. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške. Navedla je, da so tožniki nezakoniti uporabniki prostorov, saj nimajo sklenjenih najemnih pogodb. Sicer pa tožbeni zahtevek meri na zagotavljanje dobave električne energije, dobava električne energije pa ne uživa posestnega varstva. Sodišče je dejansko odločalo o pravici zagotavljanja dobave električne energije, kar pa v posestnih pravdah ni dopustno. Ker pa so imeli tožniki od podpisa dogovora z Elektrom Gorenjske dalje nemoteno oskrbo z elektriko, je njihov tožbeni zahtevek neutemeljen, saj so se poslužili samopomoči. Posest sobe z elektriko so tožniki imeli ves čas, razen tistega dne, ko je bil opravljen zakoniti odklop po distributerju. Še istega dne pa so tožniki vlomili v glavno električno omarico in vstavili glavno varovalko, kar je razvidno iz zapisnika PP Kranj, ki je v spisu I Pg 304/96, ki ga je sodišče vpogledalo tudi v tej zadevi. Tožena stranka pa tudi ni pasivno legitimirana za nastalo motenje, ki je nastalo z ravnanjem pooblaščenega distributerja električne energije na podlagi njegovega zakonskega pooblastila. Sodišče zmotno pasivno legitimacijo utemeljuje z ravnanji toženca, ki pa niso protipravna. Neplačevanje računov zaradi nelikvidnosti namreč ni protipravno dejanje, prav tako kot to tudi ni odstop od odjemne pogodbe. V tej smeri je sodišče tudi napačno ocenilo dopis Elektru Gorenjske, ki ne vsebuje zahteve tožene stranke po odklopu električne energije, ampak le nasprotovanje neresničnemu obvestilu, da je toženec zahteval ustavitev dobave. Sodišče je tako brez dokazov zaključilo, da je toženec tako zahtevo dal in to opredelilo kot samovoljno ravnanje toženca. Začasna odredba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, pa tudi ne predstavlja začasnega posestnega varstva, saj gre za varstvo, da se omogoči nemotena dobava električne energije. Sodišče dne 14.1.1998 tudi ni moglo začasno zavarovati zadnjega posestnega stanja tožnikov, ker do motenja sploh ni prišlo, bodoče motenje pa ne more imeti sodnega varstva. Napačna pa je tudi odločitev o stroških. Sodišče je tožnikom priznalo tudi stroške v zvezi z dvema začasnima odredbama, s katerima tožniki niso uspeli. Potrebni stroški tožeče stranke so tako le stroški za sestavo tožbe in pristop na narok dne 8.3.2000, saj je bil narok z dne 2.2.2000 preložen. Tožniki so na pritožbo tožene stranke (po pozivu sodišča) odgovorili (čeprav odgovor na pritožbo zoper sklep ni upošteven, prim. 366. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagali, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Pritožba zoper sklep z dne 8.3.2000 je delno utemeljena (le v odločitvi o stroških), pritožba zoper sklep z dne 14.1.1998 pa je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pri odločitvi o tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo, enako pa velja tudi za izdano začasno odredbo. V postopku zaradi motenja posesti se daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti, pravni naslov in dobrovernost posestnika (1. odst. 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Tožena stranka se zato ne more sklicevati na to, da so tožniki kot najemniki v sobah nezakonito. S to pritožbeno navedbo pa tožena stranka celo priznava s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da so tožniki bili posestniki v izreku izpodbijanega sklepa naštetih sob (prim. 1. odst. 70. člena ZTLR). Ker se posestno varstvo uporabe električne energije uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov, tudi ne držijo drugačne navedbe toženca v pritožbi. V pritožbi ostaja sporno, ali je dejanje motilno, in, ali je bil prav toženec tisti, ki je motil posest tožnikov. Iz navedb tožene stranke v pritožbi izhaja, da ne oporeka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenemu dejstvu, da je do odklopa električne energije s strani pooblaščenega distributerja prišlo dne 9.8.1996. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. V konkretnem primeru je tako podana pasivna legitimacija toženca, saj je prav takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pripeljalo do tega, da tožnikom toženec kot najemodajalec ni več zagotavljal električne energije, zaradi česar so bili tožniki moteni v posesti prostorov. Prav iz tega razloga pa je ustrezen tudi tožbeni zahtevek tožnikov. Ne držijo namreč pritožbene navedbe toženca, da je sodišče z njim odločalo o pravici do zagotavljanja dobave električne energije, saj gre za zahtevek po 79. členu ZTLR, kar je iz izreka izpodbijanega sklepa nedvoumno razvidno. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora z dne 26.8.1996 z Elektrom Gorenjske (priloga A23) nemoteno oskrbo z elektriko, pa ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR. Dogovora tožnikov s pooblaščenim distributerjem namreč ni šteti za samopomoč tožnikov, ki bi bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v njihovi posesti. Razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče dodaja, da ta dogovor do odločitve sodišča (prim. 3. točko Dogovora) predstavlja le začasno rešitev nevzdržnih razmer, nastalih zaradi odklopa električne energije. Takšna rešitev je bila sprejeta očitno mimo volje lastnika (prim. dopis toženca pooblaščenemu distributerju z dne 9.8.1996, priloga A22). Ne prestavlja pa (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Iz tega razloga pa je na mestu tudi restitucijski zahtevek, saj vzpostavitve v prejšnje stanje toženec ni zagotovil sam. Pritožbena navedba toženca, da so dne 9.8.1996 tožniki vlomili v glavno električno omarico in vstavili glavno varovalko, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki po določbi 1. odst. 337. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni dovoljena. Ob dejstvu, da te trditve tožena stranka ni postavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, je neustrezno tudi njeno pritožbeno sklicevanje na to, da se dokaz v tej smeri nahaja v spisu I Pg 304/96, ki ga je vpogledalo sodišče prve stopnje. Sodišče namreč dokaze izvaja le v zvezi z zatrjevanimi dejstvi (prim. 1. odst. 7. člena ZPP), trditve v tej smeri pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Pri tem pa tožena stranka niti ne zatrjuje, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav tako pa ne more biti pravno upoštevno sklicevanje tožene stranke na njene likvidnostne težave, saj razlogi tožene stranke za motenje posesti tožnikov niso pravno upoštevni, razen, če se nanašajo na kakšnega od relevantnih ugovorov tožene stranke v motenjskih sporih. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je protipravnost v ravnanju toženca podana, saj je toženec vedel, da najemniki sobe uporabljajo, čemur v pritožbi niti ne oporeka, saj celo priznava, da so do dne 9.8.1996 v sobah imeli tudi elektriko. Toženec pa za ugotovljeno motilno ravnanje ni imel podlage niti v zakonu niti v odločbi ali volji tožnikov, njegovo samovoljno ravnanje pa je vsekakor pripeljalo do sprememb v posesti tožnikov. Prav to pa je tisto, kar zakon v posestnih sporih varuje. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je samovoljnost podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal. Nenazadnje na to kaže tudi dopis toženca pooblaščenemu distributerju z dne 9.8.1996 (priloga A22), v katerem je sporočil svoj nepreklicen odstop od pogodbe o dobavi električne energije. V celoti neutemeljena pa je pritožba zoper izdano začasno odredbo po določbi 442. členu ZPP/77, ki je veljala ob izdaji izpodbijane začasne odredbe. Izdano začasno odredbo pa je pritožbeno sodišče preizkušalo po določbah novega ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99). Glede na to, da zoper izdano začasno odredbo ni predvidena posebna pritožba (po 442. členu ZPP/77), se sme namreč sklep izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo (2. odst. 378. člena ZPP/77); to pa je sodišče prve stopnje izdalo po sedaj veljavnem ZPP. Namen takšne začasne odredbe pa je predvsem preventiven - preprečiti bodoče nasilje, protipravno poškodbo ali nenadomestljivo škodo. Nasilja, ki je bilo že storjeno, s takšno začasno odredbo ni mogoče odpraviti, zato drugačne pritožbene navedbe ne držijo. Iz pritožbe sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, presojo katerega konkretnega dopisa pooblaščenemu distributerju tožeča stranka v pritožbi izpodbija. Če pa s temi pritožbenimi navedbami tožena stranka izpodbija utemeljenost izdane začasne odredbe in v zvezi s tem presojo listin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka pri pooblaščenem distributerju naročila odklop električne energije, do katerega naj bi prišlo dne 16.1.1998, pa tem navedbam ni mogoče slediti. Dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo. Z razlogi prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih sprejema za pravilne. Iz dopisa pooblaščenega distributerja pooblaščencu tožnikov z dne 9.1.1998 (priloga A 26 v spisu) namreč izhaja, da bo ta "na podlagi zahteve lastnika v petek, dne 16.1.1998 nepreklicno ustavil dobavo električne energije...". To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje (vsaj) pogoj iz takrat veljavnega 442. člena ZPP/77, na podlagi katerega je sodišče izdalo začasno odredbo. Sicer pa v tej zadevi izdana začasna odredba velja le do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve (do današnje odločitve pritožbenega sodišča). Zato bi v konkretnem primeru (neutemeljeno) izdana začasna odredba lahko vplivala na povrnitev stroškov po kriteriju uspeha, na kar pa glede na gornje razloge (o utemeljenosti začasne odredbe) v konkretnem primeru ni imela vpliva. Pritožbo zoper sklep z dne 8.3.2000 je bilo treba v nesprememnjenem delu zavrniti, v celoti pa je bilo treba zavrniti tudi pritožbo zoper sklep z dne 14.1.1998 in izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje v tem obsegu potrditi (2. točka 365. člena ZPP). Pri preizkusu izpodbijanih odločb sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov v tem delu namreč to sodišče tudi ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper 4. odst. izreka sklepa z dne 8.3.2000. Potrebni stroški tožnikov (1. odst. 154. člena ZPP) tako predstavljajo stroške za takso za tožbo (400 točk), za takso za predlog in sklep o zavarovanju (skupaj 200 točk) in takso za sodbo (1.000 točk), skupaj torej 1.600 točk, kar ob vrednosti točke 15,00 SIT (po Zakonu o sodnih taksah) na dan odločanja znaša 24.000,00 SIT. Potrebne stroške zastopanja je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z Odvetniško tarifo. Ti predstavljajo stroške za sestavo enega predloga za zavarovanje (150 točk), stroške za sestavo tožbe (300 točk), stroške za zastopanje na naroku dne 2.2.2000 (75 točk) in naroku dne 8.3.2000 (150 točk), za odsotnost iz pisarne (skupaj 80 točk), za porabljeni čas med zastopanjem na narokih (skupaj 100 točk), prav tako pa so glede na konkretne okoliščine primera upravičeni tudi stroški za pregled listin in druge dokumentacije v višini 50 točk; skupaj to znaša 905 točk, kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 79.097,00 SIT. Tožniki so upravičeni tudi do povrnitve odvetniških stroškov za izdatke za stranko v višini 2% od skupne cene odvetniške storitve, torej do zneska 1.582,00 SIT. Od skupne cene odvetniških storitev v znesku 80.675,00 SIT pa so upravičeni še do povrnitve 19% DDV v znesku 15.328,00 SIT. Skupni znesek tako odmerjenih stroškov je razviden iz 1. odst. izreka tega sklepa. Pritožbi tožene stranke je bilo zato treba ugoditi in izpodbijani sklep z dne 8.3.2000 v 4. odst. izreka spremeniti tako, kot izhaja iz 1. odst. izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo zoper glavni zahtevek ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške. Zaradi delne spremembe odločbe o stroških, ki predstavljajo stransko terjatev, ki se ne uveljavlja kot glavni zahtevek (v smislu 2. odst. 39. člena ZPP), namreč ne more biti upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prim. 2. odst. 154. člena v zvezi s 166. členom ZPP).

 


Zveza:

ZTLR člen 70, 70/1, 76, 78, 78/1, 79, 70, 70/1, 76, 78, 78/1, 79. ZPP (1977) člen 378, 378/2, 442, 378, 378/2, 442. ZPP člen 7, 7/1, 337, 337/1, 7, 7/1, 337, 337/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01Mzk4Nw==