VSL sklep I Cp 674/2000

Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZP; Ur. l. RS št. 56/99) je tuja sodna odločba izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče v Republiki Sloveniji. Glede na to sodna odločba nemškega sodišča, za katero toženec niti ne zatrjuje, da bi bila priznana pred sodiščem v Sloveniji, ne more imeti pravnega učinka pravnomočne sodne odločbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bil toženec dolžan v 8 dneh tožnici plačati 70.735,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po obrestni stopnji v skladu z določbami zakona o obrestni meri zamudnih obresti od 1.11.1990 dalje do plačila. Sodišče je tožnici še naložilo, da je dolžna tožencu v 8 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 120.625,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je tolmač zmotno prevedel listino, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, to je pojasnilni sklep, opr. št. I F 52/88 sodišča v Neu-Ulmu z dne 18.8.1988, iz katerega izhaja, da nemško sodišče ni pristojno za obravnavo zadeve glede plačila 2.500,00 DEM, ker je za to pristojno slovensko sodišče. Razpravljajoči sodnik ni poskrbel, da bi se omenjena listina pravilno prevedla, ampak je sledil trditvam toženca, da je bilo o isti zadevi v ZR Nemčiji že razsojeno, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v obravnavani zadevi bi moralo uporabiti določbe ZPP iz leta 1977 in zato zadeve ne bi smelo obravnavati po določbah zakona, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti. Sodišče tudi ni navedlo argumentov, zakaj tožnici ni verjelo, kakšno in katero premoženje je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in kakšno vrednost je imelo ob razvezi zakonske zveze. Izpoved tožnice bi moralo sodišče oceniti glede na določbo 8. člena ZPP. Tožnica je predložila tudi izjavo lastnice hiše, v kateri je skupaj z razvezanim možem stanovala in račune za nekatere od kupljenih predmetov. Tudi teh listin sodišče ni ocenjevalo, kot tudi ne izpovedi priče J. S. ter dopisa Carinarnice Ljubljana z dne 29.4.1988. Premoženje pridobljeno med zakonsko zvezo je skupno premoženje, deleža zakoncev pri delitvi pa sta glede na zakonsko domnevo iz 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. RS št. 14/89), enaka. Zaradi navedenega pritožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je zadnji narok za glavno obravnavo opravilo 28.2.2000, torej že v času veljavnosti novega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS št. 26/99), ki ga je sodišče tudi pravilno uporabilo; pri tem je bilo potrebno uporabiti tudi določbo tretjega odstavka 499. člena ZPP ter strankam dopustiti, da so navajale nova dejstva in predlagale dokaze na tem naroku (to je prvem naroku po uveljavitvi zakona). Ker do uveljavitve novega ZPP sodba ali sklep, s katerim bi se postopek pred sodiščem prve stopnje končal, nista bila izdana, je zmotno stališče pritožnika, da bi bilo potrebno uporabiti določbe starega ZPP. Vendar pa pritožnica utemeljno opozarja na nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo predvsem zato, ker je štelo, da je bilo o tožničinem zahtevku že odločeno s sodno odločbo v Nemčiji. Pri tem pritožbeno sodišče v prvi vrsti poudarja, da je v skladu z določbo 1. odstavka 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZP; Ur. l. RS št. 56/99) tuja sodna odločba izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče v Republiki Sloveniji. Glede na to sodna odločba nemškega sodišča (pojasnilni sklep opr. št. I F 52/88 sodišča v Neu-Ulmu z dne 18.8.1988), za katero toženec niti ne zatrjuje, da bi bila priznana pred sodiščem v Sloveniji, ne more imeti pravnega učinka pravnomočne sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo citirane določbe ZMZP in zmotno štelo, da je bilo o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče le dodaja, da bi nepriznana tuja sodna odločba lahko predstavljala posredni dokaz o ureditvi pravnih razmerij med pravdnima strankama. Potrebno pa je tudi poudariti, da gre v konkretnem primeru za listino v tujem jeziku. V skladu z določbo 226. člena ZPP mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen overjen prevod. Prevod, ki se nahaja v spisu (priloga B3), s fotokopiranim žigom ter podpisom, ne predstavlja overjenega prevoda v smislu določbe drugega odstavka 226. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZPP ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno. Prav to pa je storilo sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, da je bilo nemogoče ugotoviti, katero premično premoženje sta pravdni stranki ustvarili v času trajanja zakonske zveze ter kakšna je njegova vrednost. Pritožnica pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje po izvedbi dokazov, opraviti dokazno oceno; torej predvsem obrazloženo pojasniti, zakaj tožnici ne verjame (če ji ne verjame), da so bile v času trajanja zakonske zveze pridobljene nepremičnine, ki jih je navedla (priloga A2 v spisu) ter oceniti ostale izvedene dokaze. Glede na obrazložitev izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče na podlagi določbe 215. člena ZPP v primeru, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Na podlagi določbe 216. člena ZPP pa sodišče, če ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči po prostem preudarku. Pritožba je torej utemeljena, iz pojasnjenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določbe 94. člena ZMZP, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 458. člena ZPP) ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ob pravilni uporabi določb ZMZP po potrebi in v skladu z dokaznimi predlogi strank pridobiti verodostojen prevod sporne odločbe nemškega sodišča ter ugotoviti ali ima kakršenkoli vpliv na obravnavani tožbeni zahtevek. Nato bo moralo ugotoviti, katere od zatrjevanih premičnin sta pravdni stranki pridobili v času trajanja njune zakonske zveze, oziroma katere od zatrjevanih premičnin so v trenutku razdora zakonske skupnosti predstavljale skupno premoženje zakoncev. V ta namen bo moralo po potrebi ponovno natančno zaslišati tožnico in zaslišati toženca, ki doslej v postopku še ni bil zaslišan. Pri delitvi skupnega premoženja pa bo moralo uporabiti določbo 1. odstavka 59. člena ZZZDR; namreč, da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če zakonca ne dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju. Po opravljenem dokaznem postopku bo moralo ob uporabi določb ZZZDR in ZPP ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 143/2000
• VSL sklep II Cp 2086/2004
• VSL sklep III Cp 697/2000