VSL sklep I Cp 871/99

Jedro

Pravilna je napotitev vdove na pravdo na ugotovitev, da 1/2 nepremičnin in denarnih sredstev ne spada v zapuščino. Nepremično premoženje je v zemljiški knjigi vpisano izključno na ime zapustnika, kar velja tudi za denarna sredstva na raznih računih. Ker drugi dediči izločitvenih zahtevkov ne priznajo, je glede na zemljiškoknjižno in listinsko stanje pravico vdove šteti za manj verjetno.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

V zapuščinskem postopku po pok. K. K. je prvostopno sodiče z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in zapustnikovo vdovo J. K. napotilo na pravdo zoper dediča M. K. in B. K. na ugotovitev, da ne spada v zapuščino 1/2 nepremičnin pod vl. št. 1010 k.o.... in 1/2 trosobnega stanovanja v stavbi X. v Ljubljani ter 1/2 gotovine oziroma denarnih sredstev na zapustnikovih hranilnih knjižicah in računih. Proti sklepu se pritožuje dedinja J. K. in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zapuščinski postopek po pok. K. K. že enkrat prekinilo in sinova M. K. ter B. K. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da znaša zapustnikov delež 9/10 stanovanja na X. v Ljubljani in da v zapuščino v celoti spada nepremičnina vl. št. 1010 k.o. ... ter prihranki na ime zapustnika. Ta sklep o prekinitvi zapuščinskega pooopka je postal pravnomočen. Ker je z izpodbijanim sklepom ponovno odločilo o prekinitvi zapuščinskega postopka zaradi ugotovitve obsega iste zapuščine, je sodišče navedena dejstva prezrlo. S tem je ravnalo v nasprotju s 4. odst. 213. člena ZD, saj bi moralo nadaljevati in končati zapuščinski postopek ne glede na zahtevek zapustnikovih sinov in vnuka. Ponovna prekinitev postopka in napotitev na pravdo je zato napačna. Napačna je tudi zato, ker je na pravdo napotena vdova. Med vdovo in dediči ni sporno, da je bilo sporno premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom. Za to premoženje se po 1. odst. 59. člena ZZZDR domneva, da sta deleža zakoncev enaka. Uzakonjena domneva enakih deležev zakoncev pomeni, da mora zatrjevani večji delež na njem dokazati tisti, ki ga zatrjuje. Ona sama svojega deleža ni dolžna dokazovati. V tem zapuščinskem postopku pa ni sporen samo obseg zapuščine, ampak tudi dedna pravica sina zapustnikove posvojenke. Isti dedič v svojih pisnih in ustnih navedbah opozarja na okoliščine, zaradi katerih zapustnikova oporoka po njegovem mnenju ni veljavna. Iz pisnih izjav vdove in sinov v zapuščinskem postopku tudi izhaja, da so med dediči očitno sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža posameznih dedičev, saj vdova meni, da je sinovoma in vnuku potrebno vračunati v dedni delež vsa darila, ki so jih za življenja prejeli od zapustnika. Po načelu ekonomičnosti bi si moralo sodišče prizadevati opraviti postopek brez zavlačevanja in pred prekinitvijo z dediči razčistiti vsa sporna vprašanja. Pritožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru je sporen obseg zapuščine, zato je prekinitev postopka in napotitev na pravdo obvezna (1. točka 212. člena ZD). Prvostopno sodišče ni kršilo 4. odst. 213. člena ZD, kot trdi pritožba, saj je nadaljevalo postopek, ne glede na zahtevke dedičev M. K., B. K. in T. S., ki so bili s sklepom z dne 5.9.1995 napoteni na pravdo, vendar tožbe niso vložili. Kot je razvidno iz prejšnjega sklepa o napotitvi na pravdo, ki ga ponavlja pritožba in iz spornega sklepa, gre v obeh primerih za različno premoženje, ki naj bi spadalo oziroma, ki naj bi ne spadalo v zapuščino po pok. K. K.. Medtem ko so bili trije dediči napoteni na pravdo, na ugotovitev, da določeno premoženje spada v zapuščino, je J. K. sedaj napotena na pravdo, da določeno premoženje ne spada v zapuščino. Pravnomočnost prejšnjega sklepa, ki ni bil realiziran z vložitvijo tožbe, ni ovira za izpodbijani sklep, ko je dedinja J. K. zatrjevala drugačen obseg zapuščine, kot ga sicer nakazujejo zemljiškoknjižni izpiski oziroma druge listine. Ker po prejšnji napotitvi drugih dedičev na pravdo o obsegu zapuščine ni bilo odločeno, ni nobene ovire za odločanje o obsegu zapuščine v pravdi po zahtevi dedinje, katere pravico je sodišče štelo za manj verjetno (1. odst. 213. člena ZD). Tudi nadaljnja pritožbena trditev, češ da je napačno, da je na pravdo napotena vdova, je neutemeljena. Res velja po 2. odst. 51. člena ZZZDR, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje in po 1. odst. 59. člena ZZZDR, da se šteje, da sta deleža zakonca na skupnem premoženju enaka. Po 55. členu ZZZDR se pravica na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. V obravnavanem primeru pa je nepremično premoženje vpisano v zemljiški knjigi izključno na ime zapustnika K. K., kar velja tudi za denarna sredstva na raznih računih. Glede na tako zemljiškoknjižno oziroma listinsko stanje ter glede na navedbe dedičev M. K. ter B. K., ki izločitvenih zahtevkov vdove J. K. ne priznavata, za sedaj ni podlage za ugotovitev, da sporne nepremičnine in denarna sredstva spadajo v skupno premoženje zakoncev K. in da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka. Glede na stanje v zemljiški knjigi in glede na podatke o hranilnih knjižicah in računih, je verjetneje, da vse to predstavlja zapustnikovo premoženje ozirma nasprotno, da je pravica J. K., ki ni vpisana v zemljiški knjigi in ki ni navedena kot imetnica računov, manj verjetna. Zaključiti je torej treba, da je napotitev vdove J. K. na pravdo z njenim zahtevkom, da določeno premoženje ne spada v zapuščino, pravilna in nasprotne pritožbene trditve neutemeljene (1. točka 212. člena ZD v zvezi s 1. odst. 213. člena ZD). Prav ima sicer pritožba, da mora sodišče ravnati smotrno in onemogočiti zlorabo pravic. V naravi zapuščinskega postopka pa je, da se drugo za drugim pojavljajo sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica dedičev in zaradi katerih je potrebna napotitev na pravdo (2. odst. 210. člena ZD in 212. člen ZD). Pritožnica na taka sporna dejstva oziroma na skupno obravnavanje spornih dejstev doslej ni opozorila, pri čemer ni navedla niti tistih dejstev, za katera v pritožbi navaja, da so sporna zanjo, to je dejstva, od katerih je odvisno vračunanje daril v dedni delež ostalih dedičev. Pri tem pa je pritožbena trditev o teh dejstvih zgolj na pavšalni ravni, brez navedbe konkretnih trditev, ki bi šele omogočale morebitno napotitev na pravdo tudi glede teh vprašanj. K počasnosti postopka prispeva torej tudi pritožnica sama, za zavlačevanje postopka in za zlorabo pravic drugih strank tega zapuščinskega postopka pa pritožnica ne ponuja niti ustreznih trditev niti dokazov. Zato pritožbene trditve iz 3. točke pritožbe ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, za ekonomičnost in hitrost postopka pa si bo pritožnica lahko prizadevala z ustreznimi predlogi v nadaljevanju zapuščinskega postopka in v morebitni pravdi. Pritožbeno sodišče skratka zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov in da ni kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 743/94
• VSC sklep Cp 840/99
• VSL sklep I Cp 1927/2002