<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1244/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CPG.1244.99
Evidenčna številka:VSL02962
Datum odločbe:28.06.2000
Področje:obligacijsko pravo
Institut:razveza pogodbe - rok - izpolnitev - čas izpolnitve - zamuda - bistvena sestavina pogodbe

Jedro

Tožeča stranka (prireditelj) je lahko svojo obveznost izpolnila le v času 19. Slovenskaga avtomobilskega salona, t.j. v času od 20. do 29. aprila 1995. Zato je bila izpolnitev njene in ne toženčeve obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 175.235,40 SIT z zamudnimi obrestmi in s tem v zvezi sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožeča stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške v višini 90.806,00 SIT (2. točka izreka) in zavrnilo predlog tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov (3. točka izreka). Zoper tisti del sodbe, v katerem ni uspela (1. in 2. točko izreka), se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je po njenem mnenju napačno sklepalo na fiksno naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in je zato napačno štelo, da je bila pogodba zaradi tega, ker tožena stranka ni pravočasno plačala predračuna, razdrta. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka zahteva s tožbo izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke, nastale na podlagi "Prijave in pogodbe," ki jo je tožena stranka podpisala dne 20.2.1995, zadeva pa sodelovanje tožene stranke na 19. Slovenskem avtomobilskem salonu, ki se je odvijal od 20. do 29. aprila 1995 v Ljubljani. Tožbi je priložila račun št. 00001203 z dne 29.4.1995, ki je naslovljen na toženo stranko in glasi na znesek 157.235,40 SIT. Iz 3. odst. 5. točke pogojev razstavljanja, ki so sestavni del "Prijave in pogodbe," je razbrati, da prireditelj (tožeča stranka) izstavi račun razstavljalcu (toženi stranki) po opravljeni storitvi in sicer zadnji dan prireditve. Tako izdan račun je dolžan razstavljalec plačati v roku 15 dni. Pogoji razstavljanja, ki predstavljajo splošne pogoje pogodbe tožeče stranke (142. člen ZOR), torej vežejo obveznost tožene stranke na izpolnitev obveznosti tožeče stranke. Pogodbeno je zapisana (sinalagmatska) vez med nasproti stoječima pogodbenima obveznostima, ki nasplošno velja za vse dvostranske odplačne (vzajemne) pogodbe. Tožeča stranka je potemtakem po svojih lastnih pogojih poslovanja upravičena terjati izpolnitev obveznosti tožene stranke šele tedaj, če je najprej sama izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Njena obveznost pa je bila, poenostavljeno povedano, v tem, da toženi stranki omogoči razstavljanje na prireditvenem prostoru. Prvostopno sodišče se je z vprašanjem, ali je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno zavezo, premalo ukvarjalo. V zvezi s tem je v obrazložitvi sodbe najprej zapisalo: "Ker je tožena stranka izgubila pravico do sodelovanja, je verjetno, kot izhaja iz izpovedbe zastopnika tožene stranke, isti prostor ponudila drugemu razstavljalcu." Na podlagi trditve, da naj bi tožeča stranka isti prostor ponudila drugemu razstavljalcu, bi bilo sklepati, da je bil razstavni prostor toženi stranki že dodeljen in da je bilo le še od nje odvisno, ali bo na tako dodeljenem razstavnem prostoru razstavljala. To bi za izpolnitev obveznosti tožeče stranke zadoščalo (če je bil toženi stranki dodeljen prostor, ki je ustrezal dogovoru pravdnih strank). Vendar pa ugotovitev sodišča ustvarja dvom, ali je bil toženi stranki že dodeljeni razstavni prostor tudi dejansko na voljo ves čas prireditve. Če ga je tožeča stranka res dodelila drugemu razstavljalcu, o čemer pa sodišče ni prepričano, zdi se mu le verjetno, potem tožeča stranka svoje obveznosti seveda ni izpolnila. Na drugem mestu obrazložitve sodbe prvostopno sodišče ugotavlja povsem drugače kot v zgoraj navedenem stavku. V zadnjem odst. 5. strani ugotovi, da tožeča stranka "v postopku ni dokazala, da je svoje obveznosti po pogodbi opravila, celo nasprotno." To svojo ugotovitev utemeljuje s pogodbeno določbo, po kateri lahko tožeča stranka razstavljalcu zaradi nepravočasnega plačila predračuna odvzame pravico razstavljanja. Take izrecne določbe v "Prijavi in pogodbi" ni najti, predvsem pa pogodbena ureditev sama po sebi ne more biti odločilna. Odločilno je, kako je tožeča stranka dejansko ravnala, ali je toženi stranki odvzela pravico razstavljanja ali ne. Take dejanske ugotovitve pa prvostopna sodba ne vsebuje. Prvostopno sodišče je štelo sporno pogodbo za razdrto po samem zakonu. Na podlagi določbe 2. odst. 5. točke pogojev razstavljanja, ki sodelovanje razstavljalca na prireditvi pogojuje s pravočasnim plačilom predračuna, je sklepalo, da je "plačilo predračuna v roku bistvena sestavina pogodbe, saj ima neizpolnitev te pogodbene obveznosti za posledico, da razstavljalec na prireditvi ne more sodelovati." Zaradi nepravočasnega plačila predračuna pogodba gotovo ni bila razdrta, saj kot ugotavlja prvostopno sodišče, predračun toženi stranki sploh ni bil izdan, prav v njem pa naj bi bil po določbi 2. odst. 5. točke pogojev razstavljanja določen rok plačila. Ker rok plačila ni bil določen, ni mogel pomeniti bistvene sestavine pogodbe. Drugače je z izpolnitvijo obveznosti tožeče stranke. Medtem ko ima plačilo tožene stranke še vedno enak smisel, kot ga je imelo ob sklenitvi pogodbe, pa je lahko tožeča stranka svojo obveznost izpolnila le v času 19. Slovenskaga avtomobilskega salona, t.j. v času od 20. do 29. aprila 1995. Zato je bila izpolnitev njene in ne toženčeve obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe. Tako se ponovno pokaže kot odločilno že zgoraj zastavljeno vprašanje, ali je tožeča stranka v času avtomobilskega salona toženi stranki dala na voljo razstavni prostor ali ne. Ker prvostopno sodišče tega dejstva ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odst. 370. člena ZPP), da dopolni dokazni postopek. V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridrži za končno odločbo.

 


Zveza:

ZOR člen 125, 125.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MzkwOQ==