VSL sklep I Cpg 103/99

Jedro

Razlaga določbe 2. odst. 215. čl. Sporazuma o splošnih pogojih za opravljanje PTT storitev na način, da je z njo izključena dolžnost tožnika dokazovati dejansko porabo in da je z njo izključeno toženčevo dokazovanje, da je dejanska poraba nižja od s strani tožnika ugotovljene, nasprotuje 2.odst. 143.čl. ZOR.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na 215.čl. Samoupravnega sporazuma o splošnih pogojih za opravljanje PTT storitev (Ur.list SFRJ št. 35/88 - v nadaljevanju cit. kot "Sporazum"). Pri tem pa je brez vrednostne ocene sprejelo trditve tožeče stranke, da pri kontroli naprav ni ugotovila napak. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče zagrešilo dve bistveni kršitvi določil ZPP. Iz izpodbijane sodbe namreč ni jasno razvidno, kdo sploh nastopa kot tožeča stranka. Tožeča stranka, kot je navedena v uvodu sodbe, s sedežem v Novem mestu ne obstaja. Postopek na prvi stopnji je bil začet s strani predlagatelja T. p.o. Slovenije, nato pa (glede pooblastil, vročanja in računa, na katerega naj bi se iztoženi znesek nakazal) voden kot da je tožnik njegova poslovna enota. V uvodu sodbe označena tožeča stranka pa ni ne eno ne drugo. Nadaljnja kršitev postopka je v tem, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo tudi na izpovedi prič, ki v postopku niso bile zaslišane. Sodišče druge stopnje zato tistega dela sodbe, ki se sklicuje na priče A.S. in M.M., ne more preizkusiti. V spisu namreč ni (kopij) zapisnikov o njihovi izpovedbi. Sicer pa je treba ugotoviti tudi, da je prvostopno sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe prič iz drugega postopka brez soglasja strank o takšnem postopanju. Izpodbijano sodbo je treba po 369.čl. ZPP/77 razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje že zaradi kršitev 10. in 13.točke 2.odst. 354.čl. ZPP/77. Po oceni drugostopnega sodišča je bilo z izpodbijano sodbo tudi napačno uporabljeno materialno pravo - v posledici pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pravno razmerje med tožečo in toženo stranko je civilnopravno razmerje izvajalca in koristnika PTT storitev. Glede na naslov Sporazuma je slednjega treba šteti kot del splošnih pogojev poslovanja tožeče stranke. Če je določba 2.odst. 215.čl. Sporazuma del splošnih pogojev poslovanja, potem zanjo veljajo tudi omejitve iz 143.čl. ZOR. Ob razlagi sporne določbe Sporazuma na način, da je z njo izključena dolžnost tožnika dokazovati dejansko porabo in da je z njo izključeno toženčevo dokazovanje, da je dejanska poraba nižja od s strani tožnika ugotovljene, bi šlo po oceni pritožbenega sodišča za določbo splošnih pogojev, katere uporabo bi bilo po 2.odst. 143.čl. ZOR sodišče dolžno odkloniti. Stališče prvostopnega sodišča, da je za odločitev v predmetnem sporu edino relevantno stanje števca in brezhibnost tožničinih naprav, je zato napačno. Po mnenju drugostopnega sodišča je določba 2.odst. 215.čl. Sporazuma uporabna le ob določenih predpostavkah, ki v prvostopnem postopku niso bile ugotavljane. Prva predpostavka je ta, da naprave tožeče stranke dokaza o dejanski porabi ne omogočajo. Ker je tožeča stranka v postopku zatrjevala zagotavljanje tožnika, da sporne storitve niso zajemale pogovorov preko komercialnih linij, tožnik pa tega ni zanikal, je vsaj delna ali okvirna specifikacija storitev očitno tehnično mogoča. Tudi kadar specifikacija klicev tehnično ni mogoča, bi bile določbe splošnih pogojev iz 2.odst. 215.čl. Sporazuma po oceni pritožbenega sodišča uporabljive le takrat, ko naprave tožnika takšne specifikacije (še) ne omogočajo iz razlogov, ki so izven tožnikove sfere. Ob tržnem nastopanju z določenimi storitvami se predpostavlja, da bo skrben ponudnik storitve ponujal tako, da bo porabnikom za primer spora omogočen kontradiktorni postopek o vseh okoliščinah, ki so za izkaz njihovih obveznosti bistvene. Znotraj tega sodijo vsaj podatki o tem, kdaj, kam in koliko časa je bilo z določene številke klicano. Z vprašanjem, ali naprave tožeče stranke tega res ne omogočajo in ali so za takšno stanje naprav opravičeni razlogi, se prvostopno sodišče (zaradi napačne materialnopravne ocene 2.odst. 215.čl. Sporazuma) ni ukvarjalo. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej odpraviti pomanjkljivosti glede tožeče stranke in njenega zastopanja. Nato bo treba strankam predočiti obseg dokazovanja, ki sta ga v sporu upravičeni oz. dolžni opraviti ter nato izvedene dokaze ustrezno ovrednotiti v kontekstu, ki ga ne predstavlja zgolj 2.odst. 215.čl. Sporazuma, ampak razmerje med strankama kot civilnopravno razmerje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cpg 420/99
• VSL sklep II Cp 787/99
• VSL sodba I Cpg 225/2000