VSL sklep I Cpg 1149/99

Jedro

Tri letni zastaralni rok za plačilo zamudnih obresti prične teči z zapadlostjo posameznih glavnic, ne pa z zapadlostjo obračuna zamudnih obresti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je postopek nadaljevalo po določilih doslej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10.3.1998 opr. št. Ig 98/00515 v 1. in 3. tč. izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Nasprotna stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. V okviru uradoma upoštevnih razlogov (2. odst. 365. čl. ZPP/77) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji o ugovoru zastaranja izhajalo iz zmotnega stališča, da je zastaralni rok treh let začel teči z dnem, ko je "zapadel" v plačilo sporni obračun obresti. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (277. čl. ZOR). Obveznost plačila zamudnih obresti tako ne nastane šele z njihovim obračunom, sam obračun zamudnih obresti pa tudi ne povzroči zapadlosti obveznosti plačila zamudnih obresti. Posledice nepravočasnega plačila dolgovanih zamudnih obresti ureja 2. odst. 279. čl. ZOR. S tem v zvezi velja opozoriti, da je na spornih računih opozorilo na obveznost plačila zamudnih obresti v primeru zamude s plačilom (priloge A 6 do A 8). O zastaranju zamudnih obresti govorita 369. in 372. čl. ZOR. Določilo 369. čl. ZOR je uvrščeno med splošne določbe, ki urejajo zastaranje. Iz besedila tega določila sledi, da je zastaranje stranskih terjatev odvisno od zastaranja glavne terjatve. Kako razumeti besedno zvezo, "ko zastara glavna terjatev", pa iz samega besedila tega določila, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni povsem jasno. Omenjeno besedilo je zato podlaga za različni stališči. Po prvem stališču se 369. čl. ZOR uporabi le v tistih primerih, ko glavna terjatev ni prenehala zaradi izpolnitve. Ugovor zastaranja je toženčeva obramba v sodnem postopku (3. odst. 360. čl. ZOR), ki jo ima na razpolago, dokler terjatve ne izpolni. In če do posledic zastaranja ne more priti, terjatev ni zastarala. To bi lahko bila podlaga stališču, da določilo 369. čl. ZOR pride v poštev le za primer, ko glavna terjatev ni prenehala npr. zaradi izpolnitve, kompenzacije ali kako drugače. Zato: če je glavna terjatev prenehala npr. zaradi izpolnitve, je zastaranje zamudnih obresti potrebno presojati po 372. čl. ZOR in ne po 369. čl. ZOR. Po drugem stališču pa je potrebno razumeti omenjeno besedilo 369. čl. ZOR kot pretek roka, v katerem bi zastarala glavna terjatev. Zastaranje se nanaša na pravico zahtevati izpolnitev obveznosti (1. in 3. odst. 360. čl. ZOR), ne pa na samo terjatev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je besedno zvezo, "ko zastara glavna terjatev" (369. čl. ZOR), razumeti kot prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti, ki se lahko realizira le v sodnem postopku (1. in 3. odst. 360. čl. ZOR; prim. zgoraj), torej v povezavi s posledicami zastaranja, ali pa se nanaša zgolj na pretek zastaralnega roka. V prid stališču o pomenu sporne besedne zveze kot preteka zastaralnega roka je, da ZOR uporablja zvezo "zastaranje terjatve" v drugem odseku četrtega oddelka, ki opredeljuje čas, ki je potreben za zastaranje. Poleg tega zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev (2. odst. 360. čl. ZOR). Zato bi moral zakonodajalec, če bi želel omejiti uporabo 369. čl. ZOR na situacijo, ko se ugovor zastaranja glavne terjatve v konkretnem primeru še lahko realizira, tj. ko preneha pravica zahtevati izpolnitev, zastaranje stranskih terjatev tako tudi pogojevati. Iz doslej razloženega sledi, da po presoji pritožbenega sodišča zastaranje stranskih terjatev v razmerju do glavne terjatve v 369. čl. ZOR ni omejeno na situacijo, ko glavna terjatev še ni prenehala zaradi izpolnitve oz. kako drugače. Zato je besedno zvezo "ko zastara glavna terjatev", potrebno razumeti v smislu 2. odst. 360. čl. ZOR in 371. čl. ZOR in nasl., to je kot pretek časa, ki je potreben za zastaranje, ne glede pri tem na še možne posledice preteka tega roka v konkretnem primeru (1. in 3. odst. 360. čl. ZOR). Določilo 372. čl. ZOR pa je treba razlagati v povezavi s 373. čl. ZOR. To pa pomeni, da 372. čl. ZOR (med drugim) ureja le vprašanje zastaranja pogodbenih ne pa tudi zamudnih obresti. Takšno stališče se izkaže za edino logično v primerih, ko je zastaralni rok glavne terjatve krajši kot 3 leta. Če bi razmerje med 372. in 369. čl. razumeli drugače, bi bil namreč zastaralni rok za plačilo zamudnih obresti pri terjatvah, ki zastarajo npr. v enem letu, tri leta, kar pa ne bi bilo pravilno, saj stranske terjatve ne morejo zastarati v daljšem roku kot glavna terjatev, brez katere ne bi nastale. Če je plačilo upnik sprejel kot plačilo glavnice (313. čl. ZOR), ni logično, da bi dolžnikova izpolnitev lahko tudi že zastarane obveznosti - naturalne obveznosti izključila uporabo 369. čl. ZOR v dolžnikovo škodo. To posledico bi lahko imela le, če bi ji lahko pripisali učinek pretrganja zastaranja. Takšnega učinka pa plačilo glavnice po presoji pritožbenega sodišča nima (prim. 2. odst. 387. čl. ZOR). Iz doslej razloženega sledi, da je tri letni zastaralni rok za plačilo zamudnih obresti pričel teči z zapadlostjo posameznih glavnic, ki niso bile plačane pravočasno (369. čl. ZOR), ne pa z zapadlostjo obračuna zamudnih obresti. Odgovora na vprašanje, kdaj so zapadle posamezne glavnice, izpodbijana sodba zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nima. Zato pritožbeno soidšče ne more preizkusiti, ali je bilo pravilno uporabljeno materialnopravo pri presoji o ugovoru zastaranja. Za pravilno uporabo materialnega prava glede ugovora zastaranja je tako treba ugotoviti nova dejstva. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 3. odst. 370. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. V nadaljnjem postopku bo treba najprej ugotoviti, kdaj so zapadle posamezne terjatve, na katere se nanašajo vtoževane zamudne obresti, in nato znova odločiti o ugovoru zastaranja. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, pa bo moralo seveda znova na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotoviti, ali so resnične trditve tožeče stranke, da je tožena stranka s spornim virmanom plačala glavne terjatve, od katerih so obračunane sporne zamudne obresti, ali pa trditve tožene, da je izpolnila nekaj drugega. Pritožbeno sodišče glede na opisano procesno situacijo ne odgovarja na pritožbene trditve, ki grajajo stališče sodišča prve stopnje o dokaznem bremenu. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1596/99
• VSL sodba I Cpg 11/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 541/2000