VSL sklep I Cp 654/2000

Jedro

Presoja koristi o tem, komu naj se otrok dodeli začasno v varstvo in vzgojo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je tudi ob novem odločanju ugodilo predlogu tožeče stranke in začasno nedoletnega sina pravdnih strank U. Č. dodelilo v varstvo in vzgojo očetu. Obenem je odločilo, da je toženka dolžna od 1.2.2000 dalje plačevati mesečno preživnino po 10.000,00 SIT za otroka. Višji preživninski zahtevek tožnika je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe tako, da se nedoletni sin dodeli v varstvo in vzgojo njej. Proti sklepu se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da sodišče ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev le na navedbe tožnika in njegovo zaslišanje, toženkine trditve pa ni niti obrazložilo niti ocenilo. Ni ocenilo dejstva, da je otroka tožnik odpeljal samovoljno, da je tako prišlo do nenadne prekinitve stikov med materjo in 15-mesečnim otrokom, da je tožnik mater pretepal, da ni dovolil stikov z materjo, kar vse ne izkazuje zrele in urejene osebnosti. Protispisna je ugotovitev, da je že prej za otroka skrbel večinoma oče, res je prav nasprotno. Tudi sedaj, ko pokliče tožnika, kako je z otrokom, ga nikoli ni doma. Otrok ni ustrezno negovan, ima umazane nohte, popek in ušesa, teh navedb sodišče ne omenja, kaj šele ocenjuje. Tudi dogodek v zvezi z otrokovim prehladom je sodišče povzelo napačno. Vse, kar sodišče očita toženki, je njena obremenjenost s slabim odnosom med pravdnima strankama, pri tem pa ne utemelji, iz česa sklepa na obremenjenost in kako naj bi ta obremenjenost vplivala na sinov razvoj. Toženka ni nikoli tožniku branila stikov z otrokom. Njena izjava na naroku kaže visoko osebnostno zrelost toženke in njeno prvenstveno skrb za počutje in razvoj otroka, ne pa kakšne obremenjenosti z odnosom do tožnika. Za otroka v pretežni meri skrbi tožnikova mati. Toženka ima enake stanovanjske možnosti zase in za otroka, njen trenutni gmotni položaj pa ni odločilen. Začasno si je našla delo snažilke. V času toženkine odsotnosti bi lahko za otroka skrbela starša, mati ob podpori očeta zaradi njenih težav s hrbtenico. Ob stikih z otrokom toženka opaža, da si želi otrok nežnosti in pozornosti, česar mu ne more v enaki meri kot mati dati nihče. V primeru razveljavitve sklepa predlaga sojenje pod vodstvom drugega sodnika. Pritožba ni utemeljena. Temeljne in odločujoče so za odločitev o tem, komu izmed staršev naj sodišče začasno dodeli otroka v varstvo in vzgojo, koristi otroka. Da koristi U. terjajo začasno ureditev o tem, ni dvoma, saj obe pravdni stranki takšno začasno ureditev tudi izrecno predlagata. Za presojo otrokove koristi so zato pomembne dejanske ugotovitve sodišča o sedanjih razmerah, v katerih otrok živi in o sedanjih zmožnostih in sposobnostih staršev za začasno varstvo in vzgojo otroka, seveda ob pozitivni prognozi, da se bo takšno stanje ohranilo do dokončne odločitve sodišča o tem, kateremu izmed staršev, ali pa obema, naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo. Med strankama ni sporno, da sta tekom razveznega postopka dosegli sporazum o tem, da ima otrok stike z obema staršema, tako da je mogoč zaključek, da je med njiju glede na pogostost stikov (prvi teden v torek in četrtek od 11.30 ure do 19.00 ure, naslednji teden pa torek ter od petka do nedelje) dejansko porazdeljena tudi skrb za varstvo in vzgojo otroka, pri čemer je glede na ugodnejše pogoje tožnika večji del skrbi trenutno prepuščen njemu. Tožnik je namreč redno zaposlen, uredil si je delovni čas tako, da dela med tednom med 7.00 in 13.00 uro, v času odsotnosti otroka varuje stara mati, ki je za to tudi zdravstveno sposobna. Temu nasproti tožnica trenutno ni zaposlena in išče delo. Njena mati zdravstveno ni sposobna v celoti nadomestiti hčerke v njeni odsotnosti, po oceni sodišča, o kateri sodišče druge stopnje nima razlogov dvomiti, pa so premoženjske razmere pri tožniku trenutno ugodnejše in je osebnostno zrel. Sodišče prve stopnje ne odreka materi sposobnosti, da skrbi za otroka, vendar meni, da je ob trenutnih osebnostnih (zaradi tekočega razveznega postopka) in materialnih zmožnostih in sposobnostih v interesu otroka, da zanj (v pretežni meri) skrbi oče. Glede na ugotovitve sodišča, da center za socialno delo ni mogel podati mnenja o tem, kateremu izmed staršev naj se dodeli otrok in da bo potrebno zato dobiti mnenje strokovnjaka, tudi sodišče druge stopnje meni, da glede na dejstvo, da sta starša uredila svoje stike z otrokom, da dogovor spoštujeta in da ima tedaj U. urejene stike z materjo (ki so tako pogosti, da omogočajo ohranjanje pristnega stika otroka z materjo), ob trenutno ugodnejšem gmotnem položaju tožnika in zmožnostih njegovih staršev oziroma matere, da v njegovi odsotnosti ustrezno skrbi za otrokovo varstvo in vzgojo, otrokovi interesi terjajo, da ostane začasno v varstvu in vzgoji pri očetu. Glede na sedaj urejene stike med staršema in izkazano nujnostjo, da o primernosti dodelitve otroka enemu ali obema staršema v varstvo in vzgojo poda mnenje strokovnjak, bi bilo po mnenju sodišča druge stopnje za otroka celo škodljivo, da se začasna odločitev sodišča spreminja in s tem pred dokočno ureditvijo razmerij med starši in U. spreminja začasno urejeni način otrokovega življenja, ki mu zagotavlja, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ustrezen osebnostni in telesni razvoj. Večkratno trganje otroka iz okolja in s tem spreminjanje doma pred dokončo odločitvijo sodišča, bi bilo namreč po oceni sodišča druge stopnje za otroka U. starosti mnogo bolj škodljivo. Vse povedano pa je pogojeno s tem, da otrok ohranja dogovorjene stike tudi z materjo, saj bi nespoštovanje dogovora tako, da bi bili otrokovi stiki z materjo pretrgani iz razlogov na toženkini strani, pomenilo, da očetu niso najpomembnejši interesi in koristi otroka, to pa bi terjalo, če razvezni postopek še ne bi mogel biti zaključen, ponovno presojanje o tem, ali interesi otroka še terjajo, da je začasno dodeljen v varstvo in vzgojo očetu. Z načelnim izhodiščem, da so za odločitev o predlagani začasni odredbi pomembne sedanje razmere, v katerih otrok živi, in pozitivni prognozi, da bo tako stanje trajalo tudi do zaključka razveznega postopka, sodišče druge stopnje ne bo podrobneje v tej odločbi odgovarjalo na tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na zatrjevane razmere in odnose med staršema pred doseženim dogovorom pred centrom za socialno delo o stikih otroka z njima. Potrebno je v zvezi s pritožbenimi navedbami ponovno poudariti, da sodišče materi ne odreka sposobnosti, da ustrezno skrbi za varstvo in vzgojo otroka, toda trenutno so zaradi tekočega razveznega postopka, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje vpliva na mater, in premoženjskih oziroma pridobitnih sposobnosti toženke, na strani tožnika te sposobnosti in zmožnosti le toliko večje, da ob ohranjanju stikov z obema staršema terjajo takšno odločitev, kot jo je sprejelo in obrazložilo prvo sodišče. Res sodišče ni posebej omenjalo v sklepu toženkine trditve o tem, da otrok ni ustrezno negovan. To trditev je postavila le toženka in je sodišče, ki je zapisalo, da sprejema izpovedbo tožnika, torej ni sprejelo, ne glede na to, da to zatrjevano dejstvo za presojo koristi ne more biti samo po sebi in ob dogovorjeni skrbi matere za otroka takrat, ko je pri njej, odločilno. Začasni prispevek matere k preživljanju otroka je tudi po oceni sodišča druge stopnje primeren glede na premoženjske razmere in pridobitne sposobnosti staršev ter potrebe otroka, sicer pa njegovi višini toženka v pritožbi niti ne nasprotuje, k otrokovemu preživljanju pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje že sedaj verjetno prispeva. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 365. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 256/2003
• VSL sodba in sklep IV Cp 3486/2005
• Sodba U 117/94-5