<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 816/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.816.2000
Evidenčna številka:VSL43891
Datum odločbe:24.05.2000
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
Institut:preživnina - preživnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da znaša očetov mesečni dohodek med 50.-100.000,00 SIT. Razlika med najnižjim in najvišjim možnim dohodkom je takšno, da sploh ni mogoče šteti, da je sodišče ugotovilo očetove dohodke in s tem njegove možnosti, da prispeva k preživljanju otrok. Obveznost odplačevanja kredita ne vpliva na presojo možnosti staršev, da prispevajo k preživljanju otrok, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi, pridobitev kredita pa je dispozitivne narave in pomeni za pridobitelja tudi korist. Obremenjenost s kreditom bi bilo upoštevati le, če bi bil ta namenjen prav preživljanju otrok oz. potrebam družine.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki 3 izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in njuna mladoletna otroka G. in L. dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici, tožencu pa je naložilo, naj za vsakega od otrok prispeva na roke njune matere po 15.000,00 SIT mesečne preživnine, in sicer od 15. 2. 2000 dalje. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke mu je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo v 15 dneh, od tedaj dalje pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega obroka. Od prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač je dolžan preživnino v valoriziranih zneskih. Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem mu je sodišče naložilo plačevanje preživnine pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločitvi o preživnini spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeči stranki naj naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da še vedno živijo skupaj in je odločitev sodišča o tem, kdaj naj bi začel plačevati preživnino popolnoma nepravična in neupravičena. Iz dejstev o dohodkih in stroških tožnice je razvidno, da sama ni sposobna poskrbeti za vse stroške stanovanja, hrane, šole in vrtca, ker ti bistveno presegajo njen dohodek, zato za večino poskrbi sam. Večina stroškov, ki niso povezani s šolanjem oz. vrtcem za otroka pa ni resničnih. Navaja še, da je življenje umetnikov težko. Leta 1999 je bil njegov dohodek mesečno približno 50.000,00 SIT. Dosojena preživnina presega več kot polovico njegovega mesečnega dohodka. Meni, da ni dolžan poravnati stroškov postopka, ker se on zanj ni odločil. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne. S tožencem živita skupaj le, ker njuno skupno premoženje še ni razdeljeno. Neresnične so toženčeve trditve, da prispeva za družino, ko priznava, da ima skromne dohodke 50.000,00 SIT mesečno, kar zadošča komaj za njegovo preživljanje. Tožnica želi nuditi otrokoma največ, kar more. Pritožba je utemeljena. Na podlagi določbe 1. odstavka 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) odloči sodišče ob razvezi zakonske zveze tudi o vzgoji in varstvu ter preživljanju skupnih otrok zakoncev, in sicer ne glede na to, ali starši in otroci še naprej živijo skupaj. Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče na podlagi določbe 79. člena ZZZDR v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev za določitev preživnine (340. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Natančno je sicer ugotovilo potrebe obeh otrok, zato le splošna pritožbena navedba, da je večina stroškov neresničnih, pri sodišču druge stopnje glede na doslej izvedene dokaze ne zbudi dvoma o njihovi pravilni ugotovitvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi z oceno toženčevih možnosti, da prispeva k preživljanju otrok, ugotovilo, da zasluži od 50.000,00 SIT do 100.000,00 SIT mesečno. Takšna razlika med najnižjim in najvišjim zneskom pa je prevelika, da bi sodišče druge stopnje lahko štelo, da je toženčev dohodek sploh ugotovljen. Tudi glede tožničinih dohodkov se je sodišče prve stopnje zadovoljilo le z oceno, da so višji od tožnikovih, ne da bi navedlo njihov znesek. Pri oceni možnosti staršev sodišče prve stopnje nadalje ni ugotovilo, kakšne so njune potrebe za lastno preživljanje. Zmotno je upoštevalo le, da tožnica plačuje dva kredita. Sodišče druge stopnje poudarja, da obremenjenost s kreditom ne vpliva na presojo tožničinih možnosti, saj ima obveznost prispevati k preživljanju svojih otrok prednost pred drugimi, pridobitev kredita pa je dispozitivne narave in pomeni za pridobitelja tudi korist. Obremenjenost s kreditom bi bila upoštevna le, če bi bil ta namenjen prav preživljanju otrok oz. potrebam družine. Kar zadeva pritožbeno navedbo, da toženec ni dolžan poravnati stroškov postopka, ker se zanj ni odločil, sodišče druge stopnje poudarja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje nobena od strank ni priglasila stroškov, zato sodišče prve stopnje o njihovi povrnitvi tudi ni moglo odločiti. Prav tako toženec ni priglasil pritožbenih stroškov in je zato odpadel tudi izrek o njih. Kolikor pa toženec nasprotuje naloženemu mu plačilu sodne takse za sodbo, ta njegova obveznost temelji na določbi 1. odstavka 17. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1-1/90, in RS, št. 14/91 - 50/98). V pravdi je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks, z zahtevkom pa je uspela, zato je dolžan takse, ki bi jih morala plačati ona, če ne bi bila oproščena, plačati tožnik, ki sam ni bil oproščen njihovega plačila. Če sodišče druge stopnje, na katero od pritožbenih navedb ni posebej odgovorilo, je ravnalo tako, ker za odločitev ni bila bistvenega pomena. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dohodke obeh staršev in v ta namen glede toženčevih zlasti pridobiti podatke od Avtorske agencije Slovenije, po potrebi pa vnovič zaslišati tudi obe stranki. Šele potem bo lahko ocenilo možnosti vsakega od staršev, da prispeva k preživljanju otrok, in ob upoštevanju njunih potreb tožencu naložilo plačevanje primerne preživnine, svojo odločitev pa bo moralo ponovno v celoti obrazložiti. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 


Zveza:

ZZZDR člen 79, 79. ZPP člen 340, 340.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01Mzc2NQ==