VSL sklep I Cp 824/99

Jedro

Sporno dejansko vprašanje, ali je lastnik služnega zemljišča oviral lastnika gospodujočega zemljišča pri izvajanju služnostne pravice.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, odločba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (tč. I., II. in III.) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odoločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano odločbo pod tč. I zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožencev zahtevala opustitev prepovedovanja in preprečevanja voženj voznikom osebnih in tovornih avtomobilov preko zemljišča parc. št. 68/1 in parc. št. 68/2 k.o. ..., ki opravljajo vožnje za potrebe tožnikove proizvodnje podjetniške dejavnosti, za katero je tožnik uradno registriran v delavnici na parc. št. 73/2 k.o. .... Pod tč. II je tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, da obstoji služnostna pravica pešpoti in vožnje z osebnimi in tovornimi avtomobili preko prvotoženkine parcele št. 68/1, vl.št. 360 k.o. ... in preko drugotoženčeve parcele št. 68/2, vložek št. 588 k.o. .... v korist vsakokratnega lastnika zemljišča in delavnice parc. št. 73/2 k.o. .... ter za potrebe tožnikove podjetniške proizvodne dejavnosti v tej delavnici, zavrglo. Pod tč. III je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 182.598,00 SIT s pripadki. Pod tč. IV je ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep o začasni odredbi z dne 16.7.1997 ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Proti odločbi se pritožuje dolžnik, jo izpodbija v tč. I., II. in III. ter uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu. Kot zmotno ocenjuje ugotovitev sodišča, da je tožba še vedno nesklepčna. Tožnik je tožbeni zahtevek preoblikoval tako, da zahteva varstvo služnosti voženj za potrebe svoje podjetniške proizvodne dejavnosti, za katero je uradno registriran. Iz listin, ki so vložene v spis, izhaja, da vrsta dejavnosti v delavnicah ni bila dogovorjena ali da bi bila služnostna pravica pogojena in omejena na določeno vrsto dejavnosti v delavnicah. S tožbo tožnik zahteva varstvo služnostne pravice vožnje za potrebe svojih delavnic v obsegu tiste svoje dejavnosti v teh delavnicah, za katere je uradno registriran in nič več. Zahtevek je torej postavljen dovolj opredeljeno in jasno ter v okviru služnostne pravice. Tožnik nima registrirane dejavnosti za gradnjo stanovanj za trg in so zato ugovori tožene stranke zmotni in nepravilni. Zmotne so tudi ugotovitve izpodbijane sodbe v dejanskem stanju in sicer, da tožena stranka ni posegala v služnostno pravico tožnika in ga ovirala pri izvrševanju tožnikove obstoječe služnostne pravice voženj z osebnimi in tovornimi avtomobili za potrebe tožnikove proizvodne podjetniške dejavnosti, za katero je uradno registriran, to je kovinske galanterije. Do takšnega sklepa je prišlo, ker nekaterih izvedenih dokazov ni pojasnilo oziroma jih ni presojalo prav. V nadaljevanju povzema izpovedbi prič Š. in Z. in ugotavlja, da ni res, da sta priči potrdili prav to, kar je izpovedala toženka, v razlogih sodbe gre za očitno nasprotje med tem, kar sta o odločilnih dejstvih priči v resnici izpovedali. Tema pričama sodišče verodostojnosti ni odreklo, a je kljub temu ugotovilo, da tožena stranka ni ovirala izvrševanja služnosti voženj. Sodišče ni ocenilo listin, ki potrjujejo, da je v kritičnem času tožnik posloval z E., kamor naj bi priča Š. dostavil vijake iz tožnikove delavnice. Glede neupravičenosti ravnanja tožene stranke se sklicuje na pritožbo z dne 24.11.1998. Pritožba je utemeljena. Pravno naziranje prvega sodišča, da je tožba z zahtevkom, kot ga je nazadnje oblikovala tožeča stranka, nesklepčna, je tudi po oceni sodišča druge stopnje zmotno. Tožnik zahteva varstvo služnostne pravice, ker tožena stranka preprečuje in prepoveduje vožnje voznikom osebnih in tovornih avtomobilov, ki preko služnega zemljišča opravljajo vožnje za potrebe tožnikove proizvodne podjetniške dejavnosti, za katero je uradno registriran. Tožba je sklepčna, saj iz dejstev, ki jih je navedel tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v svojem tožbenem zahtevku. Sodišče kot nesporno dejstvo šteje, da je bila služnostna pravica poti ustanovljena le za potrebe tožnikove dejavnosti kovinske galanterije. Ker pritožba to ponovno in izrecno graja, bo moralo sodišče najprej ugotoviti in obrazložiti, ali je bila služnostna pravica poti ustanovljena in pridobljena le za potrebe dejavnosti kovinske galanterije, ali pa (kot ponovno pritožba) za vse proizvodne dejavnosti v delavnici na gospodujočem zemljišču. Če bo ugotovilo, da je bila ustanovljena za potrebe tožnikove dejavnosti kovinske galanterije, bi sodišče z ugoditvijo tožnikovemu zahtevku za varstvo služnostne pravice v obsegu, ki je potreben za izvajanje dejavnosti kovinske galanterije, pač le delno ugodilo tožbenemu zahtevku. V posledici naziranja prvega sodišča o nesklepčnosti tožbe so očitno ostali skopi in zato delno nejasni razlogi izpodbijane določbe v tistem delu, ki se nanaša na vsebinsko odločitev. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni ocenilo vseh ponujenih dokazov, predvsem pa ne izpovedbe prič Z. in Š.. Njuno izpovedbo bo moralo oceniti tudi v povezavi z izpovedbo toženke (na katero se odločba sodišča prve stopnje sklicuje in šteje, da je skladna z izpovedbo prič Z. in Š.) in nato ugotoviti, ali je toženkino ravnanje v zvezi z njunima vožnjama pomenilo oviranje tožeče stranke pri izvajanju služnostne pravice poti v zgoraj navedenem obsegu. Če sta opravljala vožnje v zvezi z gradnjo stanovanj, potem tožeča stranka pri izvajanju služnosti ni bila ovirana. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje odločbo prvega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo (1. odst. 370. čl. ZPP), pri tem pa se glede odločitve o zavrženju tožbe glede ugotovitvenega zahtevka sklicuje na razloge svojega sklepa I Cp 1615/97. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1500/2002
• VSL sodba I Cp 251/99
• VSK sklep Cp 551/99