VSL sklep I Cp 514/2000

Jedro

Zloraba pravic pomeni takšno izvrševanje pravic, ki drugemu škoduje, ne da bi upravičenec imel kakšno korist od izvršitve pravice oz. takšno uporabo procesnih pravic, ki nima nič skupnega z objektivnim ciljem civilne pravde. Vložitev odgovora na tožbo šele na prvem naroku za glavno obravnavo (v primerih, ki jih ureja prvi odstavek 499. člena ZPP), torej z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP skladno ravnanje, samo po sebi še ne pomeni ravnanja s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in dobrimi običaji, torej zlorabe pravice. V isti situaciji pa lahko takšno ravnanje, zaradi preložitve naroka za glavno obravnavo, pomeni krivdno ravnanje v smislu določbe drugega odstavka 156. člena ZPP in je utemeljena naložitev plačila separatnih stroškov.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka (glede odločitve o denarni kazni odvetnici J. M.) razveljavi; v ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nerazveljavljenem delu (1. točka izreka) potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo odvetnici J. M., da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki M. Š. separatne stroške v višini 21.850,00 SIT ter jo kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 15.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS 26/99) pravočasno pritožuje odvetnica J. M.. V pritožbi navaja, da izpodbijani sklep nima pravne in dejanske podlage. Določba drugega odstavka 156. člena ZPP dopušča možnost naložitve separatnih stroškov pooblaščencu, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Pritožnica opozarja, da je že na obravnavi uvodoma izrecno pojasnila, da njena vloga ni popolna, ker stranka še ni uspela pridobiti vseh dokazov, zato je jasno, da vloga ni bila prej predložena sodišču. Razumljivo je, da je pooblaščenka zaradi nepopolno zbranega dokaznega gradiva z odgovorom na tožbo čakala do glavne obravnave. V skladu z odvetniškim kodeksom je bila pooblaščenka, glede na izrecno napotilo stranke, dolžna počakati. Glede na zakonsko določbo o petnajstdnevnem roku za priprave na glavno obravnavo, po mnenju pritožnice, tožeča stranka gotovo ne bi odgovarjala na navedbe tožene stranke, ampak bi si v vsakem primeru izgovorila rok za odgovor s preložitvijo naroka. Glede denarne kazni pa pritožnica meni, da 286. člen ZPP strankam daje pravico, da vse do prvega naroka navajajo dejstva in predlagajo dokaze. Uporaba te pravice ne more pomeniti njene zlorabe. Pritožnica meni, da je nesmotrno vlagati nepopolne vloge. Eventuelna maksima izrecno določa hkratnost predložitve tako dejstev kot dokazov; ko je pooblaščenka ravnala v smislu tega navodila ni zlorabila svojih procesnih pravic. Ker so stranke po izvedbi prvega naroka v svojih dokaznih predlogih prekludirane, je povsem logično, da bodo z vlogami čakale do samega naroka. Povsem logično pa je tudi, da si bo nasprotna stranka vselej izgovorila rok za izjasnitev. Pooblaščenka zato meni, da v konkretni zadevi ne gre za zlorabo procesnih pravic. Pri tem se sklicuje na stališče prof. Udeta, ki navaja, da opredelitev zlorabe v zakonu ni dovolj natančna. Zaradi navedenega pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožba je delno utemeljena. Pravna podlaga za naložitev plačila separatnih stroškov pooblaščenki je določba drugega odstavka 156. člena ZPP, po kateri lahko sodišče odloči, da mora pooblaščenec stranke povrniti nasprotni stranki tiste stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Krivde v smislu citirane določbe pa ne pojmujemo ozko. Pooblaščenec mora namreč povrniti stroške, tudi če so nastali po naključju, ki se je primerilo njemu. Pritožnica je na glavni obravnavi dne 18. 10. 1999 sama pojasnila, da je odgovorna za to, da je bil odgovor na tožbo izročen šele na tem naroku ter da bi odgovor lahko poslala že prejšnji teden (to je od 11. 10. 1999 do 15. 10. 1999). Ker pooblaščenka ni ravnala tako, je povzročila stroške za pristop pooblaščenca nasprotne stranke na narok dne 18. 10. 1999, ki je bil preložen prav zaradi ravnanja pritožnice. Pritožbeno zatrjevanje, da bi si nasprotna stranka v vsakem primeru izgovorila preložitev naroka, je zgolj nepotrjeno ugibanje; prav tako verjetno je, da bi se glavna obravnava opravila, ali da bi sodišče narok po prejetju odgovora na tožbo pravočasno preklicalo in stroški za pristop na narok ne bi nastali. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pooblaščenka tožene stranke povzročila stroške za pristop na narok pooblaščenca tožeče stranke ter pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 156. člena ZPP, je pritožnici pravilno naložilo v plačilo separatne stroške v višini 21.850,00 SIT (Tar. št. 15/2. Odvetniške tarife). Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede denarne kazni. Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema pritožničine trditve, da je logično, da bodo stranke z vlogami čakale do naroka, saj so po izvedbi prvega naroka glede predlaganja dokazov prekludirane. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je takšna praksa nedopustna, vendar pa samo dejstvo, da se po uveljavitvi novega ZPP pojavlja nedovoljena praksa, na odločitev v konkretni zadevi ne more vplivati. Sodišče namreč lahko izreče denarno kazen le kadar so izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek 11. člena ZPP, torej kadar pooblaščenec z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem zlorablja pravice, ki jih ima po tem zakonu. Gre za takšno izvrševanje pravic, ki drugemu škoduje, ne da bi upravičenec imel kakšno korist od izvršitve pravice oz. takšno uporabo procesnih pravic, ki nima nič skupnega z objektivnim ciljem civilne pravde (J.Juhart, Civilno procesno pravo, str. 73). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženi stranki dalo dovolj časa za pripravo in odgovor na tožbo pred razpisanim narokom, s čimer se tudi pritožbeno sodišče strinja. Vendar pritožbeno sodišče ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da je pooblaščenka tožene stranke s predložitvijo odgovora na tožbo šele na prvem naroku za glavno obravnavo, v nasprotju z vestnostjo in dobrimi običaji zlorabila procesne pravice. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo s kakšnim ciljem, ki bi bil v nasprotju z vestnostjo, poštenjem in dobrimi običaji, naj bi ravnala pritožnica, torej zakaj pomeni njeno, z določbo prvega odstavka 286. člena skladno ravnanje, zlorabo pravice. Pritožbeno sodišče verjame pritožnici, da je odgovor na tožbo vložila tako pozno zato, ker je zbirala obsežno dokazno gradivo, takšen cilj in takšno ravnanje pa še ne predstavlja zlorabe pravice. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavilo. >

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 90/2006
• VSL sodba in sklep I Kp 1367/2005
• VSL sodba in sklep I Cpg 1398/2000