VSL sklep I Cp 780/99

Jedro

Izvenzakonski partner je na podlagi vlaganja v posebno premoženje drugega partnerja upravičen do stvarnopravnega deleža, razen če njegovo vlaganje predstavlja neznaten delež.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano delno sodbo odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi. Zavrnilo je zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, da je tožnik po nasprotni tožbi M. B. lastnik hiše ..., stoječe na parc.št. 116/1, vl.št. 214 k.o...., z zemljiščem pod hišo in zemljiščem, ki je potrebno za redno vzdrževanje in uživanje hiše, do 1/3. Posledično je sodišče zavrnilo tudi ostala zahtevka po nasprotni tožbi in sicer, da naj bi bila toženka po nasprotni tožbi M. P. dolžna na svoje stroške naročiti pri DURS, Izpostava Škofja Loka, odmero dela parc.št. 116/1, vl.št. 214 k.o. ...., in sicer zemljišča pod hišo... v izmeri 170 m2 in funkcionalnega zemljišča v izmeri 400 m2, ustanovitev nove parc.št. .... K.O. ..., stavbišče, hiša 170 m2, dvorišče 400 m2. Pri novo ustanovljeni parc.št. pa naj bi se do 1/3 vknjižila lastninska pravica v korist tožnika po nasprotni tožbi. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po nasprotni tožbi, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano delno sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnik ponavlja, da je precej prispeval pri gradnji hiše v Podporeznu. V zvezi s tem poudarja, da bi moralo sodišče zaslišati predlagani priči F. Č. in J. G. Priči bi lahko povedali, da je prvi v zameno za ostrešje in napušč dal tožniku po nasprotni tožbi opeko, ki jo je slednji prispeval za gradnjo hiše v .... Druga priča pa bi povedala, da je v zameno za les dala nekaj vrat in oken, ki jih je tožnik po nasprotni tožbi prispeval za sporno hišo. Poleg že ugotovljenega je torej ta prispevek bistvenega pomena pri gradnji hiše, navaja pritožnik. Tako naj bi bil upravičen do stvarnopravnega zahtevka, še posebej, če se upošteva, da je šlo v bistvu za novogradnjo in ne za vlaganje v posebno premoženje nasprotne toženke. Pritožnik nadalje vnovič izpostavlja problem predhodnega vprašanja. Po njegovem pravdni stranki nikoli nista živeli v izvenzakonski skupnosti. O tem naj bi prepričljivo že izpovedali njegovi sokrajani. Na pritožbo je odgovorila toženka po nasprotni tožbi. V odgovoru se strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Dalje pravi, da je bil les, iz katerega je zgrajeno ostrešje hiše, posekan v njenem gozdu. Tudi opeko je kupila ona, račun se glasi na njeno ime, res pa je bila nabavljena v času izvenzakonske skupnosti. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da bo tožnika po nasprotni tožbi imenovalo tožnika, toženko po nasprotni tožbi pa toženko, saj je predmet pritožbenega postopka le zahtevek po nasprotni tožbi. Temelj stvarnopravnega zahtevka v obravnavani zadevi je dogovor o skupni gradnji. Le-ta se med zakonci domneva, kar pomeni, da velja isto med izvenzakonskimi partnerji. Vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama je tako za zadevo odločilnega pomena. Pritožnik se ne strinja, da sta s toženko živela v izvenzakonski skupnosti. S tem se na prvi pogled pritožuje v svojo škodo. Vendar pa je potrebno poudariti, da je to vprašanje pomembno ne-le za rešitev zahtevka po nasprotni tožbi, marveč tudi glede odločitve po tožbi. A o tem kasneje. Pritožbeno sodišče se najprej osredotoča na materialnopravno razlogovanje prvega sodišča. Ni se namreč mogoče strinjati s tem, da bi v primeru vlaganja v posebno premoženje drugega partnerja, imel tožnik le obligacijskopravni zahtevek; do stvarnopravnega zahtevka pa bi bil upravičen le, če bi šlo za znatnejša dela in prispevke. Pravilo je namreč ravno obratno. Gre za premoženje, ki ga partnerja ustvarita v času trajanja njune zveze in s tem postane njuno skupno premoženje. V kolikor sta s skupno gradnjo ustvarila novo stvar, ni mogoče izključiti stvarnopravnega deleža enega izmed njiju. Drugo vprašanje pa seveda je, kakšen delež pripada enemu in drugemu po prenehanju zakonske oz. izvenzakonske zveze, natančneje: ob delitvi skupnega premoženja. Ker je prvo sodišče materialno pravo uporabilo napačno ter je zaradi tega ostalo dejansko stanje nerazčiščeno, je bilo potrebno sodbo razveljaviti. Pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega je prvo sodišče pravno sklepalo, da sta bili pravdni stranki izvenzakonska partnerja. Ker je od tega, kot že rečeno, odvisna ne-le odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, marveč v prav enaki meri tudi odločitev o zahtevku po prvotni tožbi, se je navzlic temu, da se je zoper delno sodbo pritožil le tožnik, pritožbeno sodišče ukvarjalo tudi s tem vprašanjem. Nenazadnje ga v pritožbi izpostavlja tudi sam tožnik. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kakor tudi v pritožbi se ne strinja, da bi sodišče njuno zvezo pravno opredelilo kot zunajzakonsko skupnost. Tudi sam zahtevek po nasprotni tožbi je razumeti kot prizadevanje, da se v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj vseh pogojev za veljavnost zunajzakonske skupnosti, celostno odloči o vseh premoženjskih razmerjih med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče seveda ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja, vendar pa poudarja, da izveden dokazni postopek vzbuja dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku je potrebno ugotavljati pravnorelevantna dejstva. Katera so ta dejstva, je odvisno od pravnega pravila. V tem primeru je to opredelitev zunajzakonske skupnosti po 12. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Življenjska skupnost med partnerjema naj bi bila v skladu s to določbo po svoji vsebini v bistvenem podobna življenjski skupnosti med zakoncema. Posamezne priče so v tem postopku izpovedovale nasprotujoče. Ob vsem tem pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj sta pravdni stranki gradili dve hiši naenkrat. To nesporno dejstvo namreč ne ustreza običajnemu ravnanju dveh zakoncev. Nadaljnji pomislek vzbuja tudi dejstvo, da sta se pravdni stranki vozili od A (kjer je živela toženka) do B (kjer je živel tožnik). Ob tem se zastavlja vprašanje, ali sta torej sploh imela skupen dom? Šele ko bo sodišče pretehtalo vse te okoliščine ter jih primerno ovrednotilo, bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter bo na tej podlagi tudi mogoče odločiti o predhodnem vprašanju glede obstoja zunajzakonske skupnosti. 2. odst. 12. čl. ZZZDR določa, da ima odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Pravila pa ni mogoče razlagati tako, da bi to vprašanje sodišče obravnavalo ločeno ob odločanju o zahtevkih, ki so v tesni medsebojni zvezi, kakršen je tudi ta pravdni postopek, v katerem se odloča tako o zahtevku po tožbi kot o zahtevku po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo zaradi napačne uporabe materialnega prava (smiselna uporaba 23. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR in 51. čl. ZZZDR) ter zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje. Ker je pritožnik grajal tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, se je pritožbeno sodišče lotilo tudi tega vprašanja. Ob tem pa velja napotek prvemu sodišču, naj v ponovljenem postopku dejansko stanje ugotavlja celostno glede vseh postavljenih zahtevkov, saj bi v nasprotnem lahko zašlo v protislovje. Enoten postopek bo tudi najbolj v skladu z načelom pravičnosti, saj bo o zahtevkih obeh pravdnih strank odločeno po enakih merilih in ob upoštevanju enovitega dejanskega stanja, predvsem v kolikor se nanaša na predhodno vprašanje. Ko bo sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (tako glede predhodnega vprašanja kot glede vprašanja prispevka k vrednosti nepremičnine), pa naj upoštevaje materialnopravne napotke (tu se sodišče omejuje na zahtevek, ki je predmet tega pritožbenega postopka) pritožbenega sodišča odloči o zahtevku po nasprotni tožbi. Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166/3 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1227/99
• VSK sklep I Cp 214/2004
• VSL sklep II Cp 867/98