VSL sklep I Cp 534/99

Jedro

Ko fizična delitev stanovanja ni mogoča in ko ni možnosti, da bi eden od bivših zakoncev prevzel stanovanje in izplačal drugemu zakoncu vrednost njegovega deleža, preostane edina možnost delitve skupnega stanovanja njegova prodaja in razdelitev izkupička.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razdružilo skupno premoženje udeležencev, to je bivših zakoncev, katerega obseg in deleži so bili predhodno ugotovljeni v pravdnem postopku. Z izpodbijanim sklepom je stanovanje na ulici X. 17 v Ljubljani v površini 61,94 m2 razdružilo tako, da se stanovanje proda, izkupiček pa razdeli med udeleženca, vsakemu do 1/2. S sklepom je razdelilo tudi premično premoženje udeležencev, to je opremo dvosobnega stanovanja na ulici X. 17 v Ljubljani, in sicer je posamezne posebej naštete predmete dodelilo v izključno last enemu ali drugemu udeležencu. Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec preko pooblaščenca in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odst. 353. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP. V pritožbi navaja, da se ne strinja s prodajo stanovanja na javni dražbi. Stanovanje je namreč nasprotni udeleženec že večkrat ponudil v odkup predlagateljici, vendar se nista mogla uskladiti glede višine oz. cene solastnega deleža. Nasprotni udeleženec še vedno vztraja, naj se stanovanje ponudi njemu v odkup, za kar ima upravičen interes, saj v predmetnem stanovnaju živi. Nepravilna in preuranjena je odločitev sodišča, da naj se stanovanje proda na javni dražbi. Sicer pa Zakon o nepravdnem postopku nalaga sodišču dolžnost, da prvenstveno poskuša z delitvijo nepremičnine v naravi. Nasprotni udeleženec je mnenja, da bi bila tudi fizična delitev nepremičnine predmetnega stanovanja brez prevelikih stroškov v naravi možna, saj stanovanje meri 62 m2 in bi ga bilo mogoče v naravi preurediti v dve garsonjeri, ki bi bili glede na trenutne cene na nepremičninskem trgu celo več vredni kot eno večsobno stanovanje. Prvostopno sodišče bi moralo z izvedencem najprej ugotoviti, ali je fizična delitev možna in šele nato izdati sklep, s katerim je odredilo prodajo stanovanja na dražbi. Zaradi teh kršitev je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi nepravilno uporabilo določbe Zakona o nepravdnem postopku. Proti sklepu se posebej pritožuje tudi nasprotni udeleženec sam in v pritožbi navaja, da se je predlagateljica odselila iz spornega stanovanja, sam pa je moral 28.8.1995 še poravnati polovico zneska dolga, to je 1.600,00 DEM. Predlagateljica je upravičena do vrnitve nakupnega deleža stanovanja, ki ji ga je pripravljen takoj izplačati. Ker je prostovoljno zapustila vse svoje imetje, ne more biti več solastnik stvari in premoženja. Stanovanje se ne bo prodajalo pod nobenim pogojem, saj nasprotni udeleženec v njem živi z nezaposlenim sinom. Predlagana je razdružitev premičnih stvari po priloženem spisu, ni pa upoštevan delni umik tožbe z dne 9.5.1996. Sam opravlja delo kot blagovni manipulant in odplačuje kredit za nakup stanovanja (18.000,00 SIT, 14 % OD za proces lastninjenja in mu ostane za nakazilo 35.000,00 SIT). Stroški vzdrževanja stanovanja dosegajo višino do 30.000,00 SIT. Za lastno preživljanje in ostale stvari mu ne preostane praktično ničesar. Nasprotno pa predlagateljica živi skupaj s svojim izvoljencem, oba imata visoke prejemke, nobenih otrok za preživljanje, dva avtomobila in najemno vojaško stanovanje. Ker sam nima dovolj sredstev za preživetje, vrača položnico (za plačilo takse). Pritožbi nista utemeljeni. Prav ima pritožba, da se delitev skupnega premoženja praviloma opravi s fizično delitvijo stvari (prvi odst. 122. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP v zvezi s 130. čl. ZNP). V obravnavanem primeru pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da fizična delitev stanovanja, ki je glede na navedbe pritožb edino sporno, ni mogoča in je zato odločilo, da se delitev opravi s prodajo stanovanja in z razdelitvijo izkupička (prvi odst. 123. čl. ZNP). Pritožba pooblaščenca predlagatelja zatrjuje, da bi bila možna fizična delitev stanovanja, ki meri 62 m2, ki bi se preuredilo v dve garsonjeri, vendar te pritožbene trditve ni mogoče upoštevati. V dosedanjem postopku namreč predlagatelj ni niti predlagal fizične delitve stanovanja in tako tudi ni predlagal nobenih dokazov za ugotovitev, ali je fizična delitev možna. Ker torej ni bilo nobenih navedb in dokaznih predlogov v navedeni smeri, ni utemeljena pritožbena trditev, da gre za kršitev postopka oz. določb ZNP. Trditev o fizični delitvi stanovanja je torej v pritožbenem postopku nova, vendar tudi za to pritožbeno trditev nasprotni udeleženec ne navaja oz. ne ponuja nobenih dokazov za dokazovanje trditve, da je fizična delitev spornega stanovanja sploh mogoča. Nove navedbe brez dokazov pa ni mogoče upoštevati (prvi odst. 352. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da ne gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Nadalje nasprotni udeleženec zatrjuje, da se ne strinja s prodajo stanovanja na javni dražbi. Navaja, da je stanovanje že večkrat ponudil v odkup predlagateljici, za to trditev pa ponovno ne ponuja nikakršnih dokazov, sklicuje pa se na večji lastni interes za to, da se stanovanje ponudi njemu v odkup, ker v stanovanju živi. Pritožba očitno meri na tretji odst. 122. čl. ZNP, kjer je podana možnost razdelitve solastnine oz. skupne lastnine tako, da en skupni lastnik oz. solastnik prevzame stvar in izplača drugemu solastniku oz. skupnemu lastniku vrednost njegovega deleža, največ v treh mesecih z ustreznimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nasprotni udeleženec takega predloga med nepravdnim postopkom na sodišču ni navedel, da pa tudi ta način delitve stanovanja ni mogoč. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, nasprotni udeleženec ne konkretizira tega načina delitve premoženja niti zanj ne ponuja dokazov, v lastni pritožbi pa nasprotni udeleženec navaja trditve, iz katerih je jasno razvidno, da ima na delitev skupnega premoženja svoje poglede, ki niso skladni s pravnomočno sodbo, opr. št. I P 1115/95 v zvezi s sodbo I Cp 127/97 oziroma z določbami Zakona o nepravdnem postopku o delitvi skupnega premoženja. Nasprotni udeleženec v svoji pritožbi, kljub pravnomočni sodbi, zanika predlagateljičino solastništvo na premoženju in ji ponuja vrnitev nekakšnega nakupnega deleža stanovanja, kar vse je nesprejemljivo, predvsem pa je iz nadaljnjih pritožbenih trditev nasprotnega udeleženca ugotoviti, da nima nobenih sredstev, s katerimi bi lahko predlagateljici izplačal vrednost njenega deleža na stanovanju, to je 1/2 tržne vrednosti stanovanja. Pritožbene trditve nasprotnega udeleženca o njegovih dohodkih in izdatkih ter o tem, da mu za njegovo preživetje in za ostale stvari ne ostane praktično nobenega denarja, omogočajo zaključek, da nasprotni udeleženc nima sredstev za izplačilo polovice vrednosti stanovanja predlagateljici, tako da ta način delitve skupnega premoženja ni mogoč. Zaključiti je torej, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno razsodilo, ko je po prvem odst. 123. čl. v zvezi s 130. čl. ZNP določilo delitev stanovanja med strankama s prodajo stanovanja in z razdelitvijo izkupička. Ker tudi ni bilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (368. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1204/2001
• VSL sklep I Cp 1112/99
• VSL sklep I Cp 626/2000