VSL sklep I Cpg 1061/98

Jedro

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bilo iz računom priloženih dispozicij razvidno, da tožena stranka ni bila naročnica hrambe vozil, so v nasprotju z vsebino listin.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2,164.861,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da so se avtomobili skladiščili pri tožeči stranki in da ni pomembno, kdaj in kako sta tožena stranka in Carinska uprava Republike Slovenije sklenili formalno pisno pogodbo v smislu 4. odst. 29. čl. Uredbe o načinu prevzemanja, zbiranja in hrambe motornih in priklopnih vozil ter njihovih delov, o njihovi prodaji ter o razporejanju sredstev, dobljenih s prodajo (Ur. list. RS 38/94, v nadaljevanju Uredba). V Uredbi ni pooblastila Carinski upravi, da sama skrbi za skladiščenje vozil, temveč je to naloga pooblaščene organizacije, to pa je tožena stranka in nihče drug. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju z v spisu nahajajočimi se dispozicijami, na katerih se v večini primerov navaja, da je položnik tožena stranka, za nekatere primere pa je tudi izkazano, da je tožena stranka prevzemala avtomobile iz skladišča po končanem postopku. Tožena stranka bi morala tožeči ob prevzemu pojasniti, da ona ni plačnik računov za hrambo, z opustitvijo takšne informacije pa je bila tožeča stranka izigrana v svoji zakoniti zastavni pravici skladiščnika. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz Uredbe ne izhaja, da bi bila v Republiki Sloveniji samo tožena stranka pooblaščena za zbiranje, hrambo in prodajo vozil v smislu določil Uredbe. Uredba za razliko od prej veljavnega Odloka o načinu prevzemanja, zbiranja in hrambe motornih in priklopnih vozil in njihovih delov, o njihovi prodaji ter o razporejanju sredstev, dobljenih s prodajo (Ur. list. SFRJ 68/78, v nadaljevanju Odlok) ne določa izrecno Avto moto zveze kot pristojne za opravljanje zgoraj navedenih nalog, temveč govori le o pooblaščeni organizaciji, to pa je v načelu lahko katera koli organizacija in ne le Avto moto zveza. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da v Uredbi ni pooblastila carinski upravi, da sama daje vozila v skladiščenje. Takšno pooblastilo izvira že iz same narave dejavnosti Carinske uprave, ki je z zakonom pooblaščena, da v določenih primerih zaseže oz. pridrži vozila, zato je povsem logično, da ima Carinska uprava pravico in dolžnost, da poskrbi za uskladiščenje vozil, ki jih je zasegla. Zato pritožbeno sodišče poudarja, da ni mogoče zanikati navedb tožene stranke, da je Carinska uprava (tudi) sama dajala vozila v skladiščenje, zgolj na podlagi dejstva, da v Uredbi ni izrecnega pooblastila za takšno ravnanje Carinske uprave. Prav tako so brezpredmetne pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka z opustitvijo informacije o plačniku storitev tožečo prikrajšala za njeno zakonito zastavno pravico skladiščnika, saj tožeča stranka v zvezi s temi navedbami ni postavila nobenih konkretiziranih zahtevkov do tožene stranke, na dolžnost plačila iz naslova pogodbenega razmerja hrambe pa takšno zatrjevano ravnanje tožene stranke nima vpliva. Pač pa je utemeljena pritožbena navedba tožeče stranke, da so protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bilo iz računom priloženih dispozicij razvidno, da tožena stranka ni bila naročnica hrambe vozil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v dispozicijah, ki sta jih priložili pravdni stranki, rubrika "naročnik" večinoma prazna ali izpolnjena z nerelevantnimi podatki, samo na dispoziciji št. 5742 (priloga A5/B6) je pri rubriki "naročnik" žig Carinske uprave. V glavah dispozicij, ki jih je priložila tožeča stranka, sta večinoma navedeni tako tožena stranka ("AMZS") kot tudi Carinska uprava (zapisana kot "Carinarnica Celje" ali samo "Carinarnica"), na dispoziciji št. 6544 (priloga A13/B2) pa je navedena samo tožena stranka, kar je v nasprotju z izrecno ugotovitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (2. odstavek na 3. strani sodbe). Na nekaterih dispozicijah, ki jih je priložila tožena stranka, je navedena samo Carinarnica Celje oz. Carinarnica, ne pa AMZS, kot je navedeno na identičnih dispozicijah v prilogah tožeče stranke (dispozicije št. 5988 - prilogi A12/B3; št. 5989 - A11/B4; št. 5152 - A9/B10; št. 2911 - A4/B11). Glede na takšno stanje stvari pritožbeno sodišče ugotavlja, da je očitno nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini listin, in samo vsebino teh listin, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da je zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da pasivna legitimacija ni podana iz razloga, ker sta tožena stranka in Carinska uprava sklenili pogodbo v smislu 4. odst. 29. čl. Uredbe šele v juliju 1995, saj trditve tožeče stranke in tudi priložene listine (prim. tudi B7, B8, B18, B19) kažejo na to, da je (tudi) tožena stranka bila na nek način udeležena pri spornih hrambah vozil. Zgolj dejstvo, da pisna pogodba s Carinsko upravo ni bila sklenjena, še ne pomeni, da tožena stranka ni opravljala določenih aktivnosti v smislu Uredbe in da je pred podpisom pogodbe vsa vozila dajala v hrambo samo Carinska uprava. Glede na povedano je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in skladno z določbo 1. odst. 369. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče skrbno oceni vsako predloženo listino, kot je bilo nakazano v prejšnjem odstavku, in na podlagi tako ugotovljenih dejstev odloči, ali je tožbeni zahtevek v celoti ali deloma utemeljen ali ne.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 825/99
• VSL sklep I Cp 442/2000
• VSL sklep I Cp 1285/93