VSL sklep I Cp 476/2000

Jedro

Vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja ali odvzema posesti, temveč mora biti (poleg drugih predpostavk) podana takšna sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen. Ker je tudi posest razmerje med ljudmi glede stvari (posest in motenje posesti kot del stvarnega prava nasploh), predstavlja posestno varstvo predvsem varstvo ekonomskega interesa posestnika. Če tega ni, se lahko izkaže, da tožeča stranka sploh nima pravnega varstva za varstvo posesti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj bi tožena stranka motila posest tožnikov s tem, da je v maju leta 1999 večkrat prekopala del trate na parc. št. 580/1 k.o. ..., naredila gredo in na njej posadila rože oziroma kasneje kislo zelje, kosila travo in strigla živo mejo ter nastavila plastično korito za rože na njej, s parc. št. 579/2 k.o. ... na zahodni strani hiše pa odstranila kovinsko štirioglato korito za rože. Zavrnilo je tudi nadaljnji del zahtevka na prepoved takih in podobnih motilnih dejanj, zahtevek za izrek denarne kazni za primer kršitve te prepovedi in povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 91.595,00 SIT pravdnih stroškov ter jo oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Prvenstveno se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožeča stranka poslužila samopomoči, zmoten pa je zaključek, da zaradi tega ni razlogov za sodno varstvo. V maju 1999, ko sta se tožnika oglasila pri pooblaščencu, jima je ta glede na naravo dejanj svetoval, da se poslužita samopomoči, kar sta tudi storila. Ker pa je toženka z dejanji nadaljevala, zaradi česar je prišlo do fizičnega napada, sta bila tožnika prisiljena poiskati sodno varstvo. Smisel pravdnih postopkov zaradi motenja posesti je prav v tem, da se prepreči nevarnost protipravne poškodbe ali nasilje. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno tožeči stranki odreklo sodno varstvo glede zahtevane prepovedi nadaljnjega motenja. Toženka je s posameznimi motenji, t.j. nameščanjem rož in kislega zelja oz.

preurejanjem dela trate v gredo ter z nastavljanjem plastičnega korita na dovozno pot tožnikov nadaljevala tudi v mesecu maju in je s tem prenehala šele po vložitvi tožbe.

Posebej je očitna nepravilnost izpodbijanega sklepa v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka glede plastičnega korita. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da sta bila tožnika najmanj soposestnika dovozne poti na parc. št. 580/1 k.o. ... in da ni nobenega dvoma, da sta bila s prestavljanjem plastičnega korita motena. V tem delu je torej poleg zmotne uporabe materialnega prava podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v tem delu med seboj v nasprotju. Z oceno, da predstavlja stalno in namerno nastavljanje cvetličnega korita le neznaten poseg v posest tožnikov in da ne more pomeniti motenja posesti, pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Cvetlično korito je bilo namreč polno zemlje in zasajeno z rožami, zato je za tožnico, ki je manjše rasti in šibkejše postave, predstavljalo precejšnje breme. Ker ga je tožena stranka nameščala prav na dovozno pot, pa je zlasti v nočnem času predstavljalo tudi nevarnost za poškodbe avtomobila ob dovozu z glavne ceste. Stališče sodišča prve stopnje, da za konkretna motilna dejanja, čeprav ponavljajoča se, sodno varstvo ni potrebno, je nepravilno in ruši avtoriteto sodne veje oblasti. S takim naziranjem sodišče ne le favorizira samopomoč, temveč tudi samovoljna dejanja, ki naj bi jih sodno varstvo preprečevalo. Tožnika sta se obrnila na sodišče kot izhod v skrajni sili, ki naj bi preprečil nadaljnja motilna dejanja in s tem potencialne vzroke za eventuelno novo nasilje ali protipravno poškodbo. S tako odločitvijo sodišča se postavlja vprašanje smiselnosti sodišča. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vendar tega odgovora pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. ZPP). Prav tako ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, ker je to tožeča stranka vložila po preteku pritožbenega roka (1. odst.

333. čl. ZPP) in je zato prepozna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sklepu prve stopnje v delu, v katerem obravnava motenje posesti zaradi premikanja plastičnega korita po parceli št 580/1 k.o. ..., očita kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju. Vendar pa tega nasprotja ni. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da sta bila tožnika s premikanjem plastičnega korita na določen način motena v posesti, vendar pa je to dejanje potem ocenilo kot dejanje, ki ne predstavlja pravno pomembnega posega v posest.

Razlogi o tem so tudi povsem jasni in je zato očitek navedene procesne kršitve neutemeljen. Pritožbeno sodišče pa je pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora po določilu 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba konkretno ne izpodbija, čeprav uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izjemo predstavlja trditev, da premikano cvetlično korito ni bilo prazno in lahko, temveč polno zemlje in zasajeno z rožami, zaradi česar ga tožnica ni mogla premikati. Takšna trditev pritožbe je v nasprotju z dokazi (fotografijami), ki sta jih v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila sama tožnika, sicer pa to dejstvo za odločitev v sporu ni odločilno, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve o materialnopravni pravilnosti izpodbijanega sklepa prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog torej ni podan.

Pretežna pritožbena graja je usmerjena v grajo uporabe materialnega prava. Pritožnika ne izpodbijata ugotovitve in zaključka sodišča prve stopnje, ki ga je to napravilo po izvedenem dokaznem postopku, namreč, da je glede določenih motilnih dejanj (prekopanje trate, ureditev cvetlične gredice, sajenje rož, košenje trate, striženje žive meje in odstranitev štirioglatega kovinskega korita za rože) do vložitve tožbe poteklo več kot 30 dni od dneva, ko sta tožnika zvedela za motenje in storilca in je torej tožba v tem delu prepozna (77. čl. Zakon o temeljnih lastninsko- pravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). To bi sicer narekovalo zavrženje tožbe v tem delu (1. odst. 174. čl. ZPP), vendar tudi s tako odločitvijo tožnika ne bi dosegla uspeha v pravdi. Tako je ostala sodišču prve stopnje le še presoja, ali sta bila tožnika motena v svoji posesti s preostalima dvema dejanjima, t.j.

namestitvijo kislega zelja na parcelo in prestavitvijo plastičnega korita za rože.

Prav ima pritožba, da zaradi izvršene samopomoči tožnika nista izgubila pravice do sodnega varstva, vsaj ne pravice zahtevati prepoved nadaljnjega motenja, če sta restitucijo v okviru dovoljene samopomoči že dosegla sama. Kljub temu pa tožbeni zahtevek tudi v tem delu, torej kolikor se nanaša na dejanje namestitve kislega zelja na parc. 580/1 k.o. ..., ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo zelje nameščeno na zelenico, preurejeno v gredo. Stanje parcele 580/1 k.o.

... (sprememba iz travnika v cvetlično gredo) se torej ni spremenilo šele z namestitvijo kislega zelja na gredo (ki naj bi po izpovedbi toženke oplemenitilo zemljo), temveč že prej, sama namestitev kislega zelja nanjo pa ne more predstavljati pravno upoštevnega posega v soposest tožeče stranke na tej parceli - poseg, ki je to (lahko) pomenil, pa je bil, kot je bilo že omenjeno, izvršen več kot 30 dni pred vložitvijo tožbe in je tožeča stranka zanj in za motilca vedela.

Kot je navedlo sodišče prve stopnje (čeprav v zvezi z obravnavanjem premikanja cvetličnega korita kot motilnega dejanja), ne pomeni že vsak poseg v posest drugega motenja njegove posesti in zgolj namestitev kislega zelja na že urejeno cvetlično gredo v ničemer ne moti posesti tožeče stranke na tej parceli. Glede na to pa je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu in tako je - čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov - odločilo tudi sodišče prve stopnje.

Povsem pravilna pa je materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje glede premikanja cvetličnega korita. Kot že navedeno, vsaka sprememba dejanskega stanja ne pomeni motenja ali odvzema posesti, temveč mora biti (poleg drugih predpostavk) podana takšna sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen.

Sodišče varuje posest le v tistih primerih, ko obstajajo za tako varstvo utemeljeni razlogi. Kdaj pomeni neko dejanje pravno upošteven poseg v posest, je deloma dejansko in deloma pravno vprašanje, ki ga je treba rešiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Ker je tudi posest razmerje med ljudmi glede stvari (posest in motenje posesti kot del stvarnega prava nasploh), predstavlja posestno varstvo predvsem varstvo ekonomskega interesa posestnika. Če tega ni, se lahko izkaže, da tožeča stranka sploh nima pravnega varstva za varstvo posesti. Sodišče prve stopnje se je zato v okviru presoje, ali pomeni uveljavljani zahtevek takšno izvrševanje posestne zaščite, zaradi katerega je posest po ZTLR zaščitena, upravičeno ukvarjalo z vprašanjem ekonomskega interesa tožeče stranke za zahtevano posestno varstvo. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tej smeri so povsem logične in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ni pa res, da takšna odločitev pomeni, da sodišče ne nudi ustreznega sodnega varstva, kot to zatrjuje pritožba. Sodno varstvo se nudi konkretnim pravicam prizadetega. V obravnavanem primeru se lastninska pravica ne ugotavlja in to vprašanje ni pomembno (1. odst. 78. čl. ZTLR), kar pa se tiče posestnega varstva, je to omejeno (omenjeni 78. čl. ZTLR), nenazadnje tudi z mejami, začrtanimi v 2. odst. 4. čl. ZTLR kot temeljnem načelu izvrševanja lastninske in drugih stvarnih pravic. Zavrnitev posestnega varstva v konkretnem primeru je torej rezultat presoje (ne)obstoja materialnopravnih pogojev zanj.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 1. odst.

165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. in 166. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zavrnitev njene pritožbe obsega obenem tudi zavrnitev njene zahteve za povrnitev pravdnih stroškov. Pritožbeni stroški tožene stranke pa niso bili potrebni, saj v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden in gre za enostrankso pravno sredstvo (366. čl. ZPP). Ker torej ti stroški niso bili potrebni, jih je dolžna nositi tožena stranka sama.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2900/05
• VSL sklep I Cp 728/2000
• VSL sklep II Cp 2011/2001