VSL sklep I Cpg 1202/99

Jedro

Pri odstopu terjatve namesto izpolnitve preide terjatev v premoženje prevzemnika že s samo sklenitvijo pogodbe in se zato praviloma s tem tudi zmanjša bodoča stečajna masa odstopnika. Vendar pa je drugače v primeru sočasne izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njene izpolnitve vnaprej.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št.

26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pravna dejanja tožnika, sklenitev 17 pogodb o odstopu terjatev s toženo stranko, brez pravnega učinka do stečajne mase tožeče stranke.

Ugodilo je dajatvenemu zahtevku za vrnitev zneska 3.055.999,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 19.7.1996 do plačila v stečajno maso tožeče stranke. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 292.764,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materalnega prava. Navedla je, da je ugotovitev sodišča, da se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo za odstopljene terjatve že s samo sklenitvijo pogodb o odstopu terjatev v izpolnitev, napačna, ker samo dejstvo, da so bile sklenjene pogobe o odstopu terjatev v izpolnitev, še ne pomeni, da se je s tem premoženje tožeče stranke oz. bodoče stečajne mase dejansko zmanjšalo. Za tako odločitev bi moralo sodišče ugotoviti, kdaj sta pravdni stranki izpolnili vsaka svoje obveznosti. Sodišče zaradi tega po njenem mnenju ni ugotovilo objektivne predpostavke, ki jo zahteva 1. odst. 125. člena ZPPSL za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja.

Pritožnica je predlagala višjemu sodišču, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo navedla, da toženec v postopku na prvi stopnji ni nikoli zatrjeval, da je šlo za sočasnost izpolnitve, to pa ne zatrjuje niti v pritožbi.

Po njenem mnenju je ugotavljanje časa izpolnitve pravdnih strank nepotrebno in je predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da se je premoženje stečajnega dolžniak zmanjšalo za odstopljene terjatve že s samo skelnitvijo pogodb o odstopu terjatev. Pogodbe je pravilno opredelilo kot pogodbe, s katerimi je stečajni dolžnik toženi stranki odstopil terjatve namesto izpolnitve. Pri takem odstopu preide terjatev v premoženje prevzemnika že s samo sklenitvijo pogodbe in se zato praviloma res s samim odstopom terjatve tudi zmanjša bodoča stečajna masa. Vendar pa je drugače v primeru sočasne izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika oziroma njene izpolnitve vnaprej. (primerjaj pravno mnenje z občne seje Vrhovnega sodišča RS, z dne 16.12.1997).

Tožena stranka je v II. točki odgovora na tožbo z dne 3.9.1996 navedla, da "odstop terjatev, navedenih v tožbi, ni imel za posledico zmanjšanja cedentovega premoženja, temveč je tožena stranka z redno dobavo usnja, to je reprodukcijskega materiala, vitalnega pomena za nemoteno proizvodnjo tožeče stranke, le - tej omogočila s prodajo proizvodov in s tem tudi zaslužek." Direktor tožene stranke J.M.

je zaslišan kot priča izpovedal, da je tožena stranka majhno podjetju, da nima kapitala, in da si ne more privoščiti dolgih plačilnih rokov, zato je bilo med njo in tožečo stranko dogovorjeno, da se medsebojne obveznosti plačujejo s cesijami. Izpoved ni natančna, lahko pa bi pomenila tudi, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor o načinu izpolnjevanja tožnikovih obveznosti že ob njihovem nastanku in ne šele kasneje, ko jih tožnik ni mogel izpolniti. Vsekakor bi prvostopno sodišče moralo ugotoviti, kdaj so nastale posamezne obveznosti tožeče stranke in kdaj so bile sklepane pogodbe o odstopu terjatev kot oblika nadomestne izpolnitve ter na podlagi tega zavzeti stališče o tem, ali je šlo (v vsakem posameznem primeru) za predčasno, sočasno ali kasnejšo izpolnitev obveznosti, ki jo je imela tožeča stranka (stečajni dolžnik) do tožene stranke. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po določbi 1. odst. 370. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče poleg povedanega upošteva še, da je vrnitveni zahtevek odvisen od tega, ali so dolžniki poravnali toženi stranki trejatve, ki so ji bile odstopljene. Če niso, je mogoče od tožene stranke zahtevati le povratno cesijo odstopljenih terjatev. Tudi v tem pogledu bo zato treba dokazni postopek dopolniti.

V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 1317/2003
• VSL sklep II Cp 1298/2004
• VSL sklep II Cpg 1199/99