VSL sklep I Cp 477/99

Jedro

Dolžnost vzdrževalca cest je, da vzdržuje ceste tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene, saj je temeljni namen vzdrževanja cest ravno zagotavljanje varnega prometa. V ta namen mora vzdrževalec cest opravljati takšen nadzor ceste, da je mogoče pravočasno ukrepanje. Odgovornost vzdrževalca cest je torej krivdna.

Višina denarne odškodnine za premoženjsko škodo se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe (2. odst. 189. čl. ZOR). Ker gre za spor o odškodnini med domačima osebama za škodo, ki je nastala na območju RS, lahko oškodovanec praviloma zahteva odškodnino le v domači valuti (brez upoštevanja tuje valute kot vrednostne osnove).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (glede odločitve o drugi toženki) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki 1.620,00 DEM tolarske protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 79.332,50 SIT.

Zoper sodbo se je druga toženka pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je treba upoštevati določilo 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa objektivno odgovornost za nastalo škodo. Odgovornost cestnega podjetja kot vzdrževalca cest za stanje vozišča pa ni objektivna, temveč je treba vzdrževalcem dokazati krivdo, to je opustitev tistih ukrepov, ki bi jih morali izvesti. S tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, hkrati pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj krivda cestnega podjetja sploh ni dokazana. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo le na izpovedbe tožnika in dveh prič, ki pa neposredno nista videli nezgode.

Za ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predstavnika cestnega podjetja oziroma vsaj preveriti njihovo izjavo, katere vsebina je bila predložena odgovoru na tožbo. Pritožnica vztraja, da cestnemu podjetju ni mogoče očitati krivdne odgovornosti, saj je kritičnega dne cestišče pregledalo in ni bilo takšno, kot to zatrjuje tožnik, takoj po intervenciji policije pa je ukrepalo. Za nezgodo je odgovoren tožnik sam, saj je po cesti pripeljal s hitrostjo, ki ni bila primerna glede na razmere - celodnevno deževanje, na kar kaže dejstvo, da je njegov avto tako zalilo oziroma je voda tako visoko zalila prednje steklo, da ni nič videl, nato pa ga je že dvignilo.

Sodišče sploh ni ugotavljalo hitrosti tožnika, ampak mu je kar verjelo, čeprav pritožnica že od začetka navaja, da je vzrok nezgode previsoka hitrost tožnika, ki je cesto dobro poznal oziroma že velikokrat prevozil, zato je njegovo navajanje, da zaradi ovinka ni vedel za vodo, malo verjetno.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženkama naložilo plačilo zneska 1.620,00 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Povračilo škode se odmerja na dan izdaje sodne odločbe prve stopnje (189. čl. ZOR) in ne kot je odločilo sodišče prve stopnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali pa jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita napačno uporabo materialnega prava. Odgovornost vzdrževalca cest (prvega toženca) oziroma zavarovatelja (druge toženke, pri kateri ima prvi toženec zavarovano svojo odgovornost) je namreč krivdna in torej ne more temeljiti na določilu 173. čl. ZOR, kot je to (torej materialnopravno napačno) zaključilo sodišče prve stopnje. Dolžnost vzdrževalca cest je, da vzdržuje ceste tako, da je na njih mogoč promet, za katerega so namenjene (81. čl. v času nesreče veljavnega Zakona o cestah, p.b. Ur. list SRS št. 2/88), saj je temeljni namen vzdrževanja cest ravno zagotavljanje varnega prometa. V ta namen mora vzdrževalec cest opravljati takšen nadzor ceste, da je mogoče pravočasno ukrepanje (82. čl. Zakona o cestah in III. poglavje Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest, Ur. list SRS št. 11/88). Po povedanem je torej odgovornost vzdrževalca cest krivdna: tožena stranka ne more odgovarjati, če je opravljala ustrezen nadzor ceste in je pravočasno ter ustrezno ukrepala, zadrževanje vode na cestišču (zaradi zamašenega odtočnega jaška) pa je bil dogodek, ki ga kljub takšnemu nadzoru ni mogla preprečiti.

Navedeno pa že kaže na to, katere so odločilne okoliščine za odločitev v sporu. Ker ni dvoma o načinu nastanka škodnega dogodka (zapeljanju tožnika v vodo na cestišču), saj ta izhaja prav iz vseh izvedenih dokazov, je, kot pravilno poudarja pritožba, odločilnega pomena, ali je vzdrževalec cest krivdno odgovoren za takšen nastanek škodnega dogodka.

Njegova odgovornost je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom (1. odst. 154. čl. ZOR): dokaže lahko, da je škoda nastala brez njegove krivde. To pa je druga toženka v svojem odgovoru na tožbo tudi trdila, sklicujoč se pri tem na poročilo z dne 2.11.1993, ki pa ga ni priložila. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi že omenjenega zmotnega materialnopravnega izhodišča očitno štelo, da se tožena stranka svoje odgovornosti niti ne more razbremeniti (z izjemo "ekskulpacijskih" razlogov iz 177. čl. ZOR), zatrjevanim okoliščinam, ki bi izključevale njeno krivdo (redno vzdrževanje in tudi kontroliranje stanja vozišča v času daljšega oziroma močnejšega deževja), ni dajalo potrebne pozornosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je torej ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Prav pa ima nadalje pritožba tudi pri graji pravilnosti uporabe materialnega prava pri odmeri višine denarne odškodnine za premoženjsko škodo. Ta se, kot to določa 2. odst. 189. čl. ZOR, odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarne odškodnine sledilo navedbam tožeče stranke in njenemu tožbenemu zahtevku, ki pa je oblikovan tako, da je upoštevana tuja valuta kot vrednostna osnova.

Res je po Zakonu o deviznem poslovanju to v pogodbenih razmerjih dovoljeno (prim. 5. čl. prejšnjega in 18. čl. sedaj veljavnega zakona). Vendar pa sodišče prve stopnje pri tem prezre, da je obravnavani spor odškodninski in bi bila torej lahko takšna terjatev dopustna le v sporazumu (soglasju volj) s toženo stranko. Ker gre torej za spor o odškodnini med domačima osebama za škodo, ki je nastala na območju RS, lahko oškodovanec praviloma zahteva odškodnino le v domači valuti (brez upoštevanja tuje valute kot vrednostne osnove).

Nenazadnje pa pritožbeno sodišče (to pa v okviru po uradni dolžnosti upoštevne pravilnosti uporabe materialnega prava) opozarja tudi na obrestni del tožbenega zahtevka oziroma njemu sledeče izpodbijane sodbe: kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu zahtevku, izraženem v tuji valuti, je priznalo zakonske zamudne obresti, torej obresti, kot jih določa Zakon o obrestni meri zamudnih obresti.

Vendar pa obrestnih mer na takšne obveznosti ne določa noben predpis, pravno praznino pa je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (3. odst.

399. čl. ZOR, prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22. in 23. 6. 1993, Poročilo VSS 1/93).

Glede na povedano je torej pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo in pritožbo v izpodbijanem delu (glede na to, da toženca nista enotna sospornika, saj je mogoče spor za njiju rešiti različno - 210. čl. Zakona o pravdnem postopku/1977, v nadaljevanju ZPP - torej le glede pritožnice - druge toženke) ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst.

370. čl. ZPP).

Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so vsebovani že v dosedanji obrazložitvi, pa vendarle naj bo le na kratko povzeto: sodišče prve stopnje bo moralo izhajati iz krivdne odgovornosti vzdževalca cest za stanje cest in glede na očitno nesporen način nastanka škode izhajati iz njegovega obrnjenega dokaznega bremena; zato bo moralo natančno ugotoviti, v kakšnem stanju je bilo cestišče, ali je bilo glede na razmere (dolgotrajnejše deževje) mogoče pričakovati zamašitev odtočnega jarka na cestišču, pri čemer ne bo odveč ugotoviti, ali se je konkretni jarek večkrat zamašil in bi torej prva tožena stranka glede na razmere to tudi tokrat lahko pričakovala; na kakšen način je prva tožena stranka vzdrževala cestišče in ali je opravljala takšen nadzor ceste, da bi lahko pravočasno ukrepala; višino škode bo moralo sodišče prve stopnje odmeriti po cenah na dan izdaje sodne odločbe in nato določiti ustrezno višino obrestne mere in začetek teka zamudnih obresti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1532/2005
• VSC sodba in sklep Cp 1282/2003
• VSL sklep I Cp 1022/2004