<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 649/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.649.99
Evidenčna številka:VSL43408
Datum odločbe:16.02.2000
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti - javno dobro - javno dobro

Jedro

Za nastanek (pridobitev statusa) grajenega javnega dobra je poleg kategorične določitve z zakonom, potreben tudi posamičen pravni akt (odločba, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade Republike Slovenije izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da sta toženi stranki motili posest tožnika na zemljišču parc. št. 142/17 oz. 3079 vl. št. 698 k.o. in na spomeniku , stoječem na tem zemljišču in na napravah, nasadih in drugih pravicah tožnika v zvezi z omenjenim zemljiščem in spomenikom s tem, da so delavci Mestne občine Ljubljana po nezakonitem ukazu županje ... hodili po omenjenem zemljišču, s čistili in grobimi sredstvi obdelovali omenjeni spomenik ter odtrgali in poškodovali pozlačeno tablo dolžine 40 cm, širine 30 cm, na kateri je bil napis, kar vse so storili dne 3.9.1998, ko so se odstranili ter prenehali s posestnim motenjem in protipravnim ravnanjem v škodo tožnika šele na izrecno zahtevo policije. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dajatveni del zahtevka, v katerem je tožnik zahteval, da sta toženi stranki v roku osmih dni dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na spomeniku tako, da na isto mesto, protipravno odstranjeno ploščo ponovno in na enak način pritrdita tako, da bo stanje enako, kot je bilo pred 3.9.1998, ter da se jima prepoveduje v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem in obnašanjem posegati v tožnikovo neposredno posest zemljišča, spomenika in ostalih prej opisanih pravic tožnika, da ne bo izvršbe. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka, da sta za vsako nadaljne motenje posesti toženi stranki dolžni nerazdelno plačati 1.000.000,00 SIT v gotovini in na roke tožniku - vse v roku petnajstih dni od kršitve, da ne bo izvršbe.

Odločilo je tudi, da je dolžna tožeča stranka plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 50.255,00 SIT, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je lastnik in posestnik Kardeljevega spomenika in pripadajočega zemljišča po ustrezni pogodbi. Svojo lastnino in posest tudi dejansko, dalj časa in javno prepoznavno tudi učinkovito in zakonito uveljavlja. Sodišče prve stopnje je storilo procesno napako, ker je zavrnilo izvedbo in oceno ustreznih dokazov ob sklicevanju na hipotezo, da sploh ni mogel pridobiti posesti, prav tako pa tudi, ko je zavrnilo ugotavljanje nastalega posestnega motenja in ustrezne dokaze. V nasprotju z določili 441. člena ZPP/77 se je sodišče s svojo hipotezo spustilo v ocenjevanje o njegovi pravici do posesti, ki mu jo je s svojo napačno hipotezo odreklo, s tem pa ga je de iure razlastilo, saj je s tem, ko mu je odreklo posestno varstvo, dejansko izvedlo njegovo deposedacijo na njegovem nepremičnem premoženju. Nadalje pritožnik navaja, da hipoteza sodišča o javnem dobru in parkih, na katerih ni mogoče pridobiti posesti, ne vzdrži pravne presoje. Spomenik in zemljišče sta njegova zasebna last, katere raba in upravljanje sta omejena izključno v smislu 31. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini, ki mu nalaga različne dolžnosti, med drugim tudi dolžnost vzdrževanja in omogočanja dostopa občanom pod enakimi pogoji. Ta člen tudi izrecno govori o spomenikih, ki jih ima občan v posesti in torej izrecno priznava posest. Vsem, tudi posameznikom. Spomenik in zemljišče nista v družbeni lastnini, pa tudi za javno dobro v smislu Zakona o stavbnih zemljiščih nista bila nikoli proglašena in tudi ne moreta biti, glede na to, da pred uveljavitvijo tega zakona javnega dobra kot pravne ali celo ustavne kategorije sploh ni bilo. Vse povedano dokazuje s kupoprodajno pogodbo in z vpogledom v stanje v zemljiški knjigi. Prvostopno sodišče se zaradi svojega v temelju napačnega izhodišča ni pravilno opredelilo do vprašanja njegove plošče, ki je prav tako njegova zasebna last. Ob pravilnem stališču bi toženi stranki moralo naložiti vzpostavitev prejšnjega stanja, to je pritrditev plošče nazaj na njeno mesto. Tožena stranka ni imela nikakršnega pravnega temelja za vzdrževalna ali kakršnakoli druga dela, glede na to, da niso pridobili njegovega soglasja v ustreznem postopku. Mestna občina Ljubljana je posegla v njegovo lastnino brez njegovega, pa tudi brez soglasja prejšnjega lastnika. Svoje lastnine in posesti pa Mestna občina Ljubljana niti ne poskuša dokazati, saj dobro ve, da nima niti enega niti drugega in gre za njeno samovoljno ravnanje. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnik je podal tudi dopolnitev pritožbe, v kateri je navedel, da če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, potem seveda tudi nihče ne bi mogel biti posestnik in še manj lastnik nobenega objekta ali druge nepremičnine, ki je bil z odloki proglašen za kulturno zgodovinski spomenik oz. znamenitost. Doslej je bilo v smislu ureditve javnega dobra urejeno samo vprašanje javnih cest, vse ostalo pa bo šele treba urediti, seveda le tam in tako, kjer to ne bo posegalo v pravice zasebnih lastnikov na protipraven in neustaven način.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovitveni del tožbenega zahtevka tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker je ugotovilo, da tožnik ni mogel pridobiti posesti na zemljišču parc. št. 142/17, vpisani v vložku 698 k.o . in na spomeniku , ki stoji na navedenem zemljišču. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta tako "park" kot spomenik zaključena celota, ki je namenjena širši javnosti (javno dobro v ožjem smislu besede) in torej posameznik na takšni stvari ne more pridobiti posesti. Pri tem se je oprlo na stališče sodne prakse, da na javnem dobru ni moč pridobiti posesti in tako tudi ne posestnega varstva.

Res je, kar pravi sodišče prve stopnje, da gre pri javnem dobru v ožjem smislu za stvari, ki so namenjene splošni rabi, torej rabi vsakogar pod enakimi pogoji in da posameznik na takšni stvari ne more pridobiti posesti. Pod pojem javnega dobra v ožjem smislu spada tudi posebna vrsta grajenega javnega dobra - javne površine, ki pa ne sodijo v cestno javno dobro. To so npr. javni trgi, javni parki itd.

Vendar pa za razliko od naravnega javnega dobra, ki nastane po naravni poti, grajeno javno dobro nastane kot rezultat človekovega posega v prostor in mora biti v kategoričnem smislu določeno z zakonom. Tako Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97) v 2. odstavku 3. člena določa, kaj vse je javna infrastruktura, nato pa v 1. odstavku 4. člena tudi, da so objekti javne infrastrukture in zemljišča, na katerih so zgrajeni, grajeno javno dobro. Prvi odstavek 5. člena istega zakona pa določa, da nepremičnina iz prejšnjega člena pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega ali državnega pomena z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa ali sklepa Vlade Republike Slovenije izda občinska uprava ali pristojno ministrstvo. Pri nastanku grajenega javnega dobra je torej pravni akt konstitutivnega pomena, za razliko od naravnega javnega dobra. Ta posamični pravni akt je poleg zakona, ki govori o določeni vrsti javnega dobra, pomemben tudi za določitev obsega splošne rabe, ta splošna raba pa je izjemnega pomena za uresničevanje nekaterih ustavnih pravic in svoboščin, npr. svobode gibanja itd.

Glede na navedeno je torej odločitev sodišča o tem, da sta sporno zemljišče in spomenik na njem javno dobro, preuranjena, ker dejansko stanje še ni dovolj popolno ugotovljeno in morda zato tudi ne pravilno. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo prav, ko se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali gre pri obravnavanem zemljišču in spomeniku za javno dobro, saj je v primeru pozitivnega odgovora odločanje o nadaljnih predpostavkah za motenje posesti nepotrebno.

Vendar pa je sodišče prve stopnje takšen zaključek naredilo prezgodaj. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi nepravilno sklicevalo na določbo 9. člena Zakona o komunalnih dejavnostih, ki je bila razveljavljena z Zakonom o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93, čl. 81 tč. 3). V ponovnem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo podrobneje preučiti status zemljišča in spomenika in šele nato presoditi, ali gre v obravnavanem primeru za javno dobro ali ne. V primeru negativnega odgovora, pa bo seveda moralo ugotoviti, ali so podani vsi elementi motenja posesti ali ne in šele nato odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen v zvezi s 381. členom Zakona o pravdnem postopku; ZPP/77), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ( 3. točka 380. člena ZPP/77).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 29/90 in RS, št. 55/92.

 


Zveza:

ZSZ člen 3, 3/2, 4, 4/1, 5, 5/1, 3, 3/2, 4, 4/1, 5, 5/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MTYyNg==