<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 810/98

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.810.98
Evidenčna številka:VSL43282
Datum odločbe:23.02.2000
Področje:pogodbeno pravo - civilno procesno pravo
Institut:razdrtje pogodbe - izpolnitev pogodbe - tožbeni zahtevek

Jedro

Kljub temu, da je v tožbi tožeča stranka navedla, da razdira posojilno pogodbo, pa iz nadaljnjih tožbenih navedb tožeče stranke nedvoumno izhaja, da v tem postopku zahteva le izpolnitev obveznosti tožene stranke po 8. členu navedene pogodbe. V tem pogodbenem določilu sta se stranki dogovorili, da ima tožeča stranka kot posojilodajalec pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi pred iztekom pogodbenega roka tudi v primeru, če posojilojemalec neredno odplačuje posojilo. Glede na to, da sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano, pa se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki predpisuje učinke za primer razdrtja pogodbe.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1., 3., 4. in 6. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 309.396,00 SIT (1. točka izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v istem znesku (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 309.396,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 3.11.1995 do plačila (4. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 83.102,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.1998 do plačila (6. točka izreka).

Zoper izpodbijani del sodbe se je tožena stranka pritožila iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pri tem priglasila pritožbene stroške.

Predlagala je razveljavitev sodbe oz. spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Navedla je, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila posojilna pogodba med strankama razdrta.

Tožeča stranka je namreč v tožbi podala izjavo, da razdira pogodbo z zahtevkom, da ji tožena stranka povrne celoten znesek preostanka posojila z obrestmi. Učinek razdrte pogodbe pa je, da sta stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Takega zahtevka pa tožeča stranka v tem postopku ni postavila.

Tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da bi prišlo do prenehanja terjatve tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot v tej zadevi, saj izračun, ki ga je predložila tožeča stranka ne pokaže celotnega pregleda dolga tožene stranke. Zato je utemeljen ugovor pobota tožene stranke, saj je tožeča stranka denarni zahtevek v višini 413.789,00 SIT pripoznala v izjavi z dne 26.1.1995. Sicer pa sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, kdaj naj bi prišlo do pobota in s tem so prenehanja terjatve tožene stranke. V pogodbi pa sta stranki dogovorili obresti, ki jih določa Zvezni izvršni svet, zato za to pravno razmerje ne morejo veljati določbe Zakona o obrestni meri zamudnih obresti. Sicer pa tožeča stranka tudi ni pojasnila in dokazala metodologije obračuna glavnice in obresti po posojilni pogodbi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kljub temu, da je v tožbi tožeča stranka navedla, da razdira posojilno pogodbo, ki sta jo stranki sklenili dne 21.3.1990, pa iz nadaljnjih tožbenih navedb tožeče stranke nedvoumno izhaja, da v tem postopku zahteva le izpolnitev obveznosti tožene stranke po 8. členu navedene pogodbe (priloga A1). V tem pogodbenem določilu sta se stranki dogovorili, da ima tožeča stranka kot posojilodajalec pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi pred iztekom pogodbenega roka tudi v primeru, če posojilojemalec neredno odplačuje posojilo.

Glede na to, da sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odst. 186. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), pa se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki predpisuje učinke za primer razdrtja pogodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za terjatev tožeče stranke prav citirani 8. člen posojilne pogodbe, je tako materialnopravno povsem pravilen.

Prav tako neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala prenehanja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke, ki sicer predstavlja obveznost iz naslova neizplačane plače. Za odločanje o terjatvi, ki jo toženka uveljavlja v pobot, zadostuje relativna, t.j. sodna pristojnost, zato je v tem primeru tudi podana pristojnost rednega sodišča. Breme zatrjevanja in dokazovanja obstoja te, v pobot uveljavljane terjatve pa je bilo na strani tožene stranke (219. člen ZPP/77). Glede na trditve in dokaze tožeče stranke, predvsem glede na izjavo o pobotu z dne 10.4.1995 (priloga A4), pa ni mogoče slediti pritožbeni navedbi tožene stranke, da njena v pobot uveljvljana terjatev še obstoji. Tožena stranka namreč v tej smeri ni ponudila nobenega dokaza, ob tem pa niti pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni zatrjevala, da izjave o pobotu ni prejela (prim. 337. člen ZOR). Ker pa je izjava o pobotu s strani tožeče stranke časovno sledila ponudbi za sklenitev pogodbe o pobotu z dne 26.1.1995 (ki je tožena stranka ni sprejela), je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja povsem pravilno zaključilo, da je v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke prenehala. Pri tem ugotavljanje vprašanja, kdaj so se stekli pogoji za pobot, ni odločilno za rešitev te pravdne zadeve, v kateri tožena stranka ni dokazala obstoja svoje v pobot uveljavljane terjatve.

Nekonkretiziranim pritožbenim navedbam tožene stranke glede nepravilne "metodologije obračuna glavnice in obresti" pa prav tako ni mogoče slediti, saj tožena stranka ob tem ni pojasnila (in v zvezi s tem ni predložila prav nobenega dokaza), koliko naj bi znašal pravilno obračunani dolg do tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da je bila med strankama dogovorjena obrestna mera za zamudne obresti po odlokih ZIS, pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje. Tudi Odlok o obrestni meri zamudnih obresti je bil po svoji naravi prisilen predpis, ki je določal najvišjo dopustno obrestno mero obresti, prav tako kot sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri.

V tej smeri tako ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka, ki ga je tožena stranka podala v svoji pritožbi. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se je tožena stranka tožeči stranki v pogodbi (2. odst. 6. člena pogodbe, priloga A1) zavezala poleg glavnice plačati tudi obresti (prim. 1. odst. 558. člena ZOR), zato zakonske zamudne obresti dolguje že zaradi zamude pri plačilu svoje obveznosti.

Glede na to je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 166. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške tega postopka.

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 186, 186/3, 186, 186/3. ZOR člen 132, 132.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MTYwNA==