VSL sklep I Cp 56/2000

Jedro

Če založniška pogodba ni sklenjena v pisni obliki, ni nična niti neveljavna, ampak je treba sporne ali nejasne določbe razlagati v korist avtorja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru tožene stranke, sklep z dne 25.10.1999 opr. št. II P 861/99 - 5 v dovolilnem delu razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa v celoti zavrnilo.

Proti sklepu se je po odvetniku brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbjani sklep tako spremeni, da ugovor zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Če bi bilo mogoče izpolnjevanje pogodbe s konkludentnimi dejanji, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. list RS št. 21/95 - ZASP) ne bi vseboval določbe iz 80. člena.

Sodišče bi moralo preveriti, katera so sploh tista določila, ki so sporna med pravdnimi strankami. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so bile dogovorjene bistvene sestavine pogodbe. Tožena stranka bi se morala glede na svoje dolgoletne izkušnje vsaj potruditi, da bi s tožniki uskladila sporna določila, vendar novega osnutka pogodbe ni pripravila. V primeru nepodpisa pogodbe s strani tožnikov pa bi morala nemudoma prenehati s prodajo. Tega ni naredila, ampak je fonograme prodajala naprej in menda natisnila celo dodatno naklado. Tožniki iz razumljivih razlogov o tem ne morejo ponuditi konkretnih dokazov. Tožena stranka bi morala tožnikom vrniti master, filme in glass masterje, saj obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožena stranka ponovno kršila avtorsko pravico tožnikov. ZASP je v primerjavi z Zakonom o obligacijskih razmerjih - ZOR lex specialis, ki jasno ureja način prenašanja avtorske pravice z avtorja na tretjo osebo. Za kaj takega je potrebna pisna pogodba, ki med pravdnimi strankami ni bila sklenjena. Sodišče ni sprevidelo, da je toženi stranki nastala situacija očitno ugajala, saj je lahko po mili volji in za minimalne stroške reproducirala in distribuirala fonogram. Pri tem sodišče ni upoštevalo temelja zahtevka, ki ga tožniki ne uveljavljajo na podlagi 168. člena ZASP, ampak zahtevajo razliko med produkcijskim stroškom fonograma in veleprodajno ceno. Tudi če je menilo, da se pogodbeno razmerje izpolnjuje preko konkludentnih dejanj, bi moralo ugotoviti, da je prišlo z nepodpisom pogodbe ali pa najpozneje s podpisom pogodbe med tožniki in drugo založbo do razveze pogodbenega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnimi strankami sklenjena založniška pogodba iz 85. člena ZASP. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odstavek 28. člena ZOR). Natančna analiza poslovnih stikov med pravdnimi strankami, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, utemeljuje zaključek, da so pogodbenice izrečno, to je v obliki ustnega dogovora, izjavile voljo skleniti pogodbo. Takšen nedvoumen sklep izhaja iz izpovedi priče T. Š., ki je povedala, da je skupina Siddharta po dogovoru na sestanek okoli novega leta 1999 prinesla končne studijske posnetke, ki so bili skupaj z materialom, potrebnim za izdajo CD plošče, predani toženi stranki. Sporazumeli so se, da bo naklada 800 CD plošč, tožena stranka bo delala promocijo za ploščo, skupina pa bo deležna honorarja v odstotku od prodaje.

Izpolnitveno ravnanje tožene stranke, tipično za založniško pogodbo, dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se pogodbene stranke na podlagi izjavljene volje zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe, potrjuje. Na takšno ravnanje tožene stranke tožniki vse do 17.6.1999 niso imeli nobenih pripomb, ampak so ga s svojimi konkludentnimi dejanji celo priznavali. Po promociji 27.5.1999 prodaje zgoščenk niso skušali preprečiti, po vpogledu ovitka za CD kak mesec pred promocijo pa so se strinjali tudi z njegovo končno verzijo in podatki, ki vključujejo tudi označbo tožene stranke kot distributerja.

Ni verjetno, da bi se pravdne stranke dogovorile zgolj za prenos pravice reproduciranja dela (23. člen ZASP). Pravici reproduciranja in distribuiranja (24. člen ZASP) sta vsebinsko in po naravi stvari tako tesno povezani, da zakon iz tega razloga celo vzpostavlja domnevo o skupnem prenosu (1. odstavek 77. člena ZASP).

Kar zadeva soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe, je v podkrepitev pravilni odločitvi sodišča prve stopnje dodati še, da v avtorskem pravu velja posebna ureditev glede avtorskega honorarja, če ta ni bil določen. Pogodba v tem primeru ni nična, kot bi terjala ureditev po splošnem predpisu (47. člen ZOR), saj se avtorski honorar določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (1. odstavek 81. člena ZASP).

Potem ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da so pravdne stranke izjavile voljo za sklenitev založniške pogodbe, je v nadaljevanju pristopilo k reševanju pravnega vprašanja, ki se nanaša na eno izmed predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe, to je njeno pisno obliko.

ZASP resda temelji na načelu pisnosti, vendar pa 2. odstavek 80. člena vsebuje določilo, ki je v razmerju do 70. člena lex specialis.

Če obličnost pri sklepanju pravnih poslov, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajo dovoljenja, ni spoštovana, razmerje ni nično niti neveljavno niti brez pravnega učinka, ampak se sporne ali nejasne določbe posla razlagajo v korist avtorja.

Če je bila veljavno sklenjena založniška pogodba, kot je pravilno sklenilo sodišče prve stopnje, le-ta predstavlja pravo med pravdnimi strankami v konkretnem primeru in s tem materialnopravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. člen ZOR) nalaga udeležencem obligacijskega razmerja dolžnost izpolniti svojo obveznost. Le-ta ugasne le s soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja ali kadar je tako določeno v zakonu. Enostransko ravnanje, na katerega se tožeča stranka sklicuje v pritožbi - podpis pogodbe z drugo založbo zato nikakor ne more pripeljati do razveze pogodbenega razmerja s toženo stranko.

Končno ni niti verjetno izkazano, da bi tožena stranka izdelala še 500 novih zgoščenk, s čimer naj bi kršila materialni avtorski pravici iz 23. in 24. člena ZASP, zato pogoj za izdajo začasne odredbe iz 1. odstavka 170. člena ZASP ni izpolnjen.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1613/98
• VSL sodba II Cp 122/2004
• VSL sodba I Cpg 107/2002