VSL sklep I Cp 488/98

Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala lastninske pravice na vpisani parceli, je v tej zadevi vprašljiva odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka umakniti ograjo.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da odstranita ograjo, ki stoji na parcelni številki 753 vl. št. 710 k.o. .... Višji tožbeni zahtevek (pravilno bi moralo sodišče v izreku napisati kateri zahtevek) pa je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in procesnih kršitev. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Sodišče je ugodilo zahtevku na odstranitev ograje, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrta in izgube pridelka. Sodišče je izvajalo dokaze le glede ograje, ni pa zaslišalo pravdnih strank glede uporabe vrta in škode. Tožeča stranka je zahtevala simbolični znesek za povračilo škode.

Proti sodbi, s katerim je tožeča stranka uspela, vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 353. člena ZPP. V sodbi ni odločilnih dejstev, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Pravna podlaga je 42. člen ZTLR in zato bi sodišče moralo ugotoviti ali je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. O teh ugovorov se sodišče ni opredelilo. V C listu je vknjižena pravica brezplačne uporabe obeh parcel v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa 2. Zato je s pridobitvijo hiše tožena stranka pridobila tudi pravico uporabe na zemljišču, ki se prenaša le skupaj s hišo. Tožnica ni lastnica niti posestnica sporne parcele. Sodišče ne navaja razlogov, zakaj šteje, da je tožena stranka vznemirila tožečo stranko. Sodba govori o prekopavanju parcele, tožena stranka pa zahteva odstranitev lesene ograje. Izrek je v nasprotju z razlogi sodbe. Predmet prodaje je bila hiša z vrtom. Zaradi napak s strani davčnega organa je prišlo do prečrtanja nekaterih določb v pogodbi, ki se nanašajo na pravico uporabe na obeh parcelah. Že takrat je bilo možno skleniti pogodbo o prodaji zemljišča, na kateri ima kdo pravico uporabe, saj so bila določila Zakona o stavbnih zemljiščih razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča v letu 1992. Namen tožene stranke je bil, da pridobi cel vložek 710. To izhaja iz odločbe Občinskega organa o določitvi funkcionalnega zemljišča. Stranka je kupila tudi garažo, ki leži delno na sporni parceli. Cenitev izvedenca se je nanašala na celotni vložek 710. Sodišče bi moralo soočiti toženko in pričo K. P. glede različnih izpovedb, ali so stranke ob sklepanju pogodbe imele v mislih kakšen aneks. Ne gre za vznemirjanje, saj je tožena stranka le popravila ograjo, ki je obstajala že prej. Ob nakupu nepremičnine sta obe parceli imeli skupno ograjo, ki jo tožena stranka popravlja.

Na vročeno pritožbo pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje v sodbi ni zapisalo, na podlagi katere pravne podlage šteje, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke delno utemeljen.

Glede na zatrjevanja tožeče stranke v tožbi in glede na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP/77) je mogoče opredeliti sporno razmerje kot lastninsko tožbo na prepoved vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika (42. člen ZTLR). Tožeča stranka namreč v zahtevku zahteva odstranitev ograje, ki stoji na parcelni številki 753 in plačilo odškodnine, ker je tožena stranka po navedbah iz tožbe naredila škodo (2. odstavek 42. člena ZTLR). V taki pravdi mora tožeča stranka dokazati, da je lastnik ali domnevni lastnik, neutemeljeno vznemirjanje lastninske pravice in če toži na plačilo odškodnine, da mu je škoda nastala, da je zato kriv toženec in da gre za pravno relevantno škodo.

V pravdi se tožena stranka brani z ugovorom, da tožeča stranka ni lastnik ali domnevni lastnik, kakor tudi da popravilo ograje ne pomeni vznemirjanja oziroma škodljivega ravnanja. V tožbeni podlagi pa je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka prekopala parcelo in ovira tožečo stranko pri uporabi parcele tako, da je na njej postavila ograjo.

Treba je pritrditi pritožbi tožene stranke, da tožeča stranka svoje aktivne legitimacije ni izkazala. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je v spisu (priloga B2), izhaja, da je na sporni parceli, to je št. 753 v C listu v korist vsakokratnega lastnika z. k. telesa II, dokler stoji na parcelni številki 754 zgradba, vpisana pravica brezplačne uporabe parcelnih številk 754 in 753. Do vpisa je prišlo po členu 37 Zakona o nacionalizaciji. Trenutno je v B listu vpisana nerešena plomba in iz zaznamka zemljiškoknjižnega referenta izhaja, da se nanaša na vknjižbo lastninske pravice K., to je tožene stranke.

Zadnji vpis pa je lastninska pravica v korist tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti med pravdnima strankama, na kaj se plomba nanaša, saj je plomba iz leta 1994. Če gre za neažurnost zemljiške knjige, in gre za vpis lastninske pravice tožene stranke na z.k. telo 2 in ne za eventualne zaznambe spora ali začasne odredbe, tedaj bo po vpisu učinek vpisa učinkoval z dne, ko je bil vložen zemljiškoknjižni predlog. Če pa je tožeča stranka lastnica z.k. telesa II, ima tudi aktivno legitimacijo nasproti toženi stranki za sporno parcelo 753. Če pa je lastnica z.k. telesa 2 tožena stranka, ima pravico uporabe tudi sporne parcele tožena stranka. V spisu se sicer pojavlja podatek, da je tožeča stranka sprožila postopek denacionalizacije za sporno parcelo, vendar v sodbi ni ugotovitve o tem, ali je ta postopek res tekel, oziroma ali je bila parcela 713 vrnjena tožeči stranki.

Nesporno je, da je tožena stranka od tožeče stranke s kupno pogodbo z dne 21.9.1993 obligacijsko pridobila stanovanjsko hišo in parcelo, na kateri hiša stoji, to je številka 754. Ni pa jasno, kaj se je zgodilo s parcelno številko 753. Za vpašanje lastninske pravice sicer ni relevantna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča (priloga B3).

Vendar je iz opisa v C listu in iz odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča mogoče sklepati, da je parcelna številka 753 nujna za rabo z.k. telesa II. V tranzicijskem času, ko tečejo postopki denacionalizacij in privatizacij nepremičnin v družbeni lastnini, lahko pride do položaja, ko tožena stranka še ni pridobila lastninske pravice na sporni parceli, vendar tožeča stranka tudi ni lastnica parcele, na kateri je vpisana brezplačna pravica uporabe v korist vsakokratnega lastnika z.k. telesa II. Tedaj je lahko spor vršljiv le v razmerju med strankama oz. se ugotavlja močnejša polovica pravdnih strank.

Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97) ureja položaj nepremičnin v družbeni lasti, ki postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe.

Vpis lastninske pravice se v zemljiški knjigi opravi na predlog (člen 2 in 3 citiranega zakona). Vendar te določbe ne veljajo za nepremičnine, ki so v postopku po Zakonu o denacionalizaciji (primerjaj 8. člen citiranega zakona).

Tako se izkaže, da je za pravilno uporabo 42. člena ZTLR oziroma za aktivno legitimacijo tožeče stranke treba ugotoviti kakšen status v postopkih lastninjenja ima parcelna številka 753. Ker je tako ostalo dejansko stanje za pravilno uporabo prava nezadosti ugotovljeno, je bilo treba sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (370. člena ZPP).

Glede zavrnjenega zahtevka, to je na plačilo odškodnine, pa je treba pritrditi pritožbi tožeče stranke, da sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka ni izvajalo dokazov. Te dokazi so bili v tožbi predlagani, zato ni mogoče trditi, da tožeča stranka zahtevka ni dokazala. Če pa sodišče prve stopnje meni, da zahtevek ni zadosti specificiran, mora pred zavrnitvijo v mejah 298. člena ZPP pozvati tožečo stranko, da ustrezno postavi tožbeni zahtevek, ker bo sicer zavrnjen. Tako bo treba v primeru, da tožeča stranka dokaže aktivno legitimacijo, pozvati tožečo stranko, da specificira tožbeni zahtevek in nato izvajati dokaze.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje torej ugotovi, na kaj se plomba v B listu nanaša, oziroma ali je tožena stranka postala lastnica z.k. telesa 2. Nato naj ugotovi, ali je tekel postopek za denacionalizacijo za sporno parcelo v korist tožeče stranke oziroma ali je prišlo do privatizacije nepremičnine po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Če se bo izkazalo, da ima tožeča stranka aktivno legitimacijo v tej pravdi, bo treba tudi odgovoriti na ugovore tožene stranke, da parcele ni prekopavala, ampak da je opravila smiselno koristno delo, to je popravilo ograje, kar po njenih navedbah ne more predstavljati vznemirjanja. Na koncu je treba še dodati, da gre v tej pravdi le za odločitev o zatrjevanem vznemirjanju lastnika in ne o tem, kdo je lastnik parcele 753 glede na pogodbo dne 21.9.1993. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi 166 ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1946/2020-27
• UPRS Sodba I U 1568/2020-24
• Sodba IV Ips 28/2007