VSL sklep I Cpg 141/2000

Jedro

Po ZASP se za izdajo začasne odredbe zahteva le en pogoj: verjetnost kršitve izključne pravice, ki pa obsega štiri podpogoje: verjetnost obstoja avtorske pravice, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva te pravice po predlagatelju (začasne odredbe) in verjetnost kršitve.

Individualnost se kaže in presoja glede na samo delo (vrsto, vsebino, izrazno moč fotografije oz. vsebino, sporočilo izražene misli), ne pa nujno (samo) glede na obliko dela (kombinacijo neke (vsakršne) fotografije in neke (vsakršne) s strani drugih že izražene misli).

 

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zavarovanje z začasno odredbo na izključitev iz prometa vseh spornih koledarjev, slik in voščilnic, na prepoved njihove prodaje tretjim osebam, na zaseg in hrambo spornih proizvodov v skladišču B., na stroške tožeče stranke, in v primeru nespoštovanja začasne odredbe na plačilo 50.000.000,00 SIT denarne kazni.

Tožeča stranka se je proti navedenemu sklepu pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) ter prvenstveno predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila (po pooblaščeni odvetnici).

Prerekala je pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) v 1. odst. 170. čl. kot pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov (po ZASP) določa le "verjetnost kršitve izključne pravice". Vendar pa ta pogoj v bistvu pomeni obstoj štirih podpogojev: verjetnosti obstoja avtorskega dela, verjetnosti obstoja izključne pravice, verjetnosti imetništva te pravice po predlagatelju začasne odredbe in verjetnosti kršitve (gl. komentar ZASP, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 395, 2., prvi odst.). Prvega od teh podpogojev (obstoja avtorskega dela) pa tožeča stranka v zvezi z zatrjevano kršitvijo izključne pravice ni uspela verjetno izkazati, kar je (v izpodbijanem sklepu) pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka (prvi tožnik kot avtor, drugi tožnik pa kot prodajalec) je v predlogu za izdajo začasne odredbe (gl. list. št. 2, I.) zatrjevala, da je "prva v Sloveniji pričela izdelovati poslovne koledarje in voščilnice s spodbudnimi mislimi". Značilno zanje naj bi bilo, da "kombinacija fotografije in spodbudne misli vpliva optimistično, spodbuja in motivira". Vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (gl. drugi odst. na tretji str. izpodbijanega sklepa), da pri prvotožniku (drugotožnik zgolj kot prodajalec namreč glede na 10. čl. ZASP niti ne more uživati avtorskopravnega varstva) "format koledarja ter kombinacija fotografije in spodbudne misli (katere avtor ni prvi tožnik) ne pomeni izpolnitve kriterijev individualnosti", da bi sporne koledarje in voščilnice lahko šteli kot avtorsko delo, ki uživa avtorskopravno varstvo.

Sodišče druge stopnje navedeno pojasnilo sprejema. Pri tem pa dodaja, da se je sicer mogoče strinjati s pritožbeno navedbo tožeče stranke, da so "pri izdelavi koledarja in voščilnice ustvarjalne možnosti omejene", da torej "obstajajo objektivne omejitve ustvarjalnega manevrskega prostora" (gl. komentar ZASP, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 32, 4., tretji odst.); vendar pa tudi po njegovi oceni zgolj kombinacija fotografije in spodbudne misli (katere avtor niti ni prvi tožnik) spornim koledarjem in voščilnicam ne daje toliko izvirnih potez, da bi jih bilo še mogoče uvrstiti med avtorska dela.

Nasprotno razlogovanje in utemeljevanje predlagane začasne odredbe bi (praktično) pomenilo, da bi z vidika tožeče stranke bila prepovedana vsakršna drugačna kombinacija fotografije in spodbudne misli oz. vsakršna kombinacija drugačne fotografije in drugačne spodbudne misli, kar pa bi bilo nesprejemljivo (nedopustno "monopolistično") - glede na to, da gre pri izdelavi koledarjev in voščilnic za črpanje iz množice že obstoječih koledarjev in voščilnic; predvsem pa glede na to, da se individualnost presoja glede na samo delo: vrsto, vsebino, izrazno moč fotografije in vsebino, sporočilo izražene misli, ne pa nujno (samo) glede na obliko dela: kombinacijo neke (vsakršne) fotografije in neke (vsakršne) s strani drugih, ne pa s strani avtorja, že izražene misli.

Ker v razmerah sodobnega ustvarjanja resnične izvirnosti (originalnosti) ne more biti, je ustvarjalnost (tudi v okviru črpanja iz množice že obstoječih koledarjev in voščilnic) treba presojati glede na ustvarjalni podvig avtorja, kar pomeni, da gre z njegovega vidika za subjektivno novost, če pri ustvarjanju avtorskega dela ni zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno iz drugega dela. Vendar pa dejstvo, da naj bi prvi tožnik "prvi v Sloveniji pričel izdelovati poslovne koledarje in voščilnice s spodbudnimi mislimi", glede na množico že obstoječih koledarjev in voščilnic (v Sloveniji in izven nje) še ne pomeni, da ima prvotožnikova kombinacija fotografije in spodbudne misli toliko izvirnih potez, da bi lahko sporne koledarje in voščilnice (v fazi predlaganega zavarovanja z začasno odredbo) uvrstili med avtorska dela.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s 15. in 239. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter v zvezi s 4. odst. 170. čl. ZASP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (1. točka izreka). Poleg navedenega je namreč upoštevalo tudi to, da je tožeča stranka šele v pritožbi zatrjevala, da je avtor dveh fotografij, ki ju je uporabila pri izdelavi spornih koledarjev, medtem ko je v predlogu za izdajo začasne odredbe (gl. list. št. 2, III.) zatrjevala le, da sta njena last.

Tako se je ob preizkusu izpodbijanega sklepa pokazalo, da je sodišče prve stopnje v okviru zatrjevanih dejstev dovolj popolno (do stopnje verjetnosti) in pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZASP) ter da pri tem ni zagrešilo nobene od (uradoma upoštevnih) absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev.

Ker odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu (366. čl. ZPP/99) ni predviden, se stroški takega odgovora ne morejo priznati kot potrebni stroški. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odst. 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP/99 sklenilo, da tožena stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora (2. točka izreka).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1040/2015
• Sklep III R 8/99
• VSL sklep I Cp 251/2003