VSL sklep I Cpg 1166/99

Jedro

Vprašanje veljavnosti (ničnosti) pogodbe je za odločitev o tožbenem zahtevku na njeno izpolnitev predhodno vprašanje. Če je bilo o njem že pravnomočno razsojeno, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev njene ničnosti, potem v pravdi na njeno izpolnitev ni mogoče zavrniti dajatvenega tožbenega zahtevka iz razloga njene ničnosti. V takem primeru je treba sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 354. člena ZPP razveljaviti in po določbi 1. odst. 369. člena ZPP zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če je bila v takem primeru ničnost pogodbe podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka in nasprotnega tožbenega zahtevka, pritožila pa se je samo ena pravdna stranka, je treba sodbo razveljaviti v celoti, čeprav se druga pravdna stranka zoper njo ni pritožila.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini tolarske protivrednosti 1.900.000,00 DEM in nasprotni tožbeni zahtevek, da mora tožeča stranka plačati toženi stranki 153.223.777,60 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje zaradi "kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava", iz vsebine obrazložitve pa sledi, da je pritožba vložena tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlagala je, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvemu sodišču.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek temeljila na izpolnitvi pogodb o sanaciji tožene stranke z dne 15.2.1993, o prevzemu dolga z dne 26.3.1993 in o prevzemu dolga z dne 21.4.1993 (z aneksi). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so navedene pogodbe nične. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zato v obsegu, za katerega je menilo, da bi bil lahko utemeljen, obravnavalo kot zahtevek na vrnitev danega kot posledico ničnosti pogodb po 104. členu ZOR. Ugotovilo je, da tožeči stranki kot nepošteni stranki tak zahtevek ne gre, zato ga je na podlagi določb 2. in 3. odst. 104. člena ZOR zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke, obravnavan kot posledica vrnitve danega na podlagi nične pogodbe (prav tako v delu, v katerem bi bil lahko utemeljen). Tega je zavrnilo zato, ker bi nasprotovalo namenu kondikcije, da bi tožena stranka, ki je od tožeče stranke vendarle nekaj prejela, to obdržala, poleg tega pa bi dobila še vrnjeno tisto, kar je dala tožeči stranki.

Pri presoji obravnavane sodbe prve stopnje pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo o pogodbah o prevzemu dolgov z dne 26.3.1993 in 21.4.1993 že dvakrat pravnomočno odločeno, da nista nični. Prvič s sporazumoma o zavarovanju terjatev s hipoteko, sklenjenima po 251.c členu ZIP pri Temeljnem sodišču v Ljubljani, enota v Domžalah R 177/93 in Temeljnim sodiščem v Ljubljani, enota v Kamniku R 388/93. To zlasti jasno izhaja iz podatkov v spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani 11 Pg 187/94, kjer je sodišče odločalo o ugotovitvi neobstoja istih terjatev kot v obravnavani zadevi, saj jih je tožeča stranka v stečajnem postopku zoper toženo prijavila dvakrat. Enkrat jih je prijavila kot navadne terjatve, drugič pa skupaj z ločitveno pravico, pridobljeno na podlagi navedenih sporazumov po 251.c členu ZIP. Zaradi litispendence je bila tožba na ugotovitev obstoja terjatev v navedeni zadevi pravnomočno zavržena, o obstoju ločitvene pravice pa še ni postala pravnomočna. Vendar pa je jasno, da je bila s sporazumom o ustanovitvi zastavnih pravic o obravnavanih terjatvah sklenjena sodna poravnava po 2. odst. 251.c člena ZIP, s čemer je bilo pravnomočno ugotovljeno, da so terjatve tožeče stranke po pogodbah o prevzemu dolgov z dne 26.3.1993 in 21.4.1993 v trenutku sklenitve sodnih poravnav obstajale. Izrečno pa je bilo ugotovljeno, da ti pogodbi nista nični s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani 11 Pg 187/94 z dne 22.4.1999, s katero je bil tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti teh dveh pogodb pravnomočno zavrnjen. Veljavnost teh dveh pogodb je za odločitev o zahtevkih pravdnih strank v obravnavani zadevi predhodno vprašanje. Ker je bilo o njem že pravnomočno razsojeno, sodišče prve stopnje glede na določbo 1. odst.

12. člena ZPP tega vprašanja ne bi smelo še enkrat samo rešiti, ampak je vezano na pravnomočno sodbo, s katero je o njem že razsojeno. S tem, ko je o tem vprašanju razsodilo kljub temu, da je o njem že pravnomočno razsojeno, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 354. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Zaradi nje je moralo pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst.

369. člena ZPP napadeno sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tu seveda ne pride v poštev uporaba določbe 2. odst. 369. člena ZPP o zavrženju tožbe, ker je bilo o vprašanju ničnosti pogodb odločeno kot o predhodnem vprašanju).

Kljub temu, da se tožena stranka ni pritožila zoper tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen nasprotni tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavilo tudi v tem delu.

Ugotovilo je namreč, da celotna sodba temelji na ničnosti pogodb.

Povsem v nasprotju s pravičnostjo bi bilo, če bi ob razveljavitvi sodbe v odločbi o tožbenem zahtevku zaradi ugotovitve, da ničnost pogodb ne more biti podlaga za tako sodbo, ta ostala v veljavi v odločbi o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka ravno zaradi ničnosti pogodb; pri tem pa je bila prav zavrnitev tožbenega zahtevka tudi neposredna podlaga za odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka. Iz tega sledi, da sta ta dva zahtevka med seboj tako tesno povezana, da tako različna sodba o njima (dokler govorimo o ničnosti pogodb kot podlagi za zavrnilno sodbo) ni možna.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz pravnomočno ugotovljene odločbe, da pogodbi o prevzemu dolgov (njuno pravilno pravno podlago bo moralo še opredeliti) nista nični. Zato bo moralo po ugotovitvi odločilnih dejstev ugotoviti višino medsebojnih terjatev pravdnih strank (upoštevaje sporazuma o zastavni pravici kot sodni poravnavi), nato pa o njunih zahtevkih ustrezno razsoditi.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba in sklep Kp 388/98
• VSL sklep II Cp 658/93
• VSL sklep I Cp 1504/94