<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1252/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CPG.1252.99
Evidenčna številka:VSL01553
Datum odločbe:06.01.2000
Področje:civilno procesno pravo
Institut:aktivna legitimacija

Jedro

Vprašanje aktivne legitimacije za uveljavljanje terjatve iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je treba presojati po predpisih, na podlagi katerih je davčni organ izdal zavezancu odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 2,444.078,38 SIT s pripadki in naložilo tožeči stranki, da mora povrniti toženi stranki 123.896,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej odločitvi se tožeča stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej zadevi, oprlo na spisu priložene odločbe, ki jih je izdal davčni organ ter zaključilo, da je iz njih razvidno, da pripada nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča Republiki Sloveniji in da tožeča stranka ni predložila dokaza, da so terjatve Republike Slovenije prešle nanje.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v vseh spisu priloženih odločbah o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča davčni organ, ki je odločbe izdal, navedel le zavezanca za plačilo nadomestila, ni pa v nih navedel, da je upravičenec do tega nadomestila Republika Slovenija. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni zapisalo, iz katerega podatka v predloženih odločbah izhaja, da je upravičenec do nadomestila Republika Slovenija, zato sodišče druge stopnje sklepa, da je sodišče prve stopnje tak svoj zaključek črpalo iz dejstva, da je odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča izdal davčni organ, ki je organ v sestavi Republike Slovenije. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa nima opore niti v samih odločbah davčnega organa, niti v predpisih, ki so podlaga za izdajo odločb in jih je davčni organ v svojih odločbah tudi navedel. Zato ima tožeča stranka prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje za presojo vprašanja, kdo je legitimiran oziroma upravičen zahtevati od zavezanca plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, moralo upoštevati predpise, na podlagi katerih je davčni organ izpodbijane odločbe izdal. To pa je prvenstveno Zakon o stavbnih zemljiščih, ki to področje ureja. Vprašanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je urejeno v VI. poglavju Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. SRS 18/84 - 33/89), ki je ostalo v veljavi tudi po uveljavitvi novega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS št. 44/97), glej prvo alineo 56. čl. tega zakona. Po prej citiranem zakonu v zvezi z 2. čl. Zakona o financiranju občin (Ur.l.

RS št. 80/94 - 56/98), na katerega pritožnica tudi utemeljeno opozarja pa nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pripada občinam. Le glede postopka za odmero in pobiranje nadomestila se uporabljajo davčni predpisi, kar pa pomeni, da za občine ta postopek vodi davčna uprava (glej 3. čl. Zakona o davčni službi in 1. čl.

Zakona o davčnem postopku, vse Ur.l. RS 18/96). Davčna služba v teh primerih vodi postopek za lokalne skupnosti.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je upravičenec do nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča Republika Slovenija. Zaradi takšne zmotne uporabe materialnega prava (zahtevek je zavrnilo le zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije) se ni ukvarjalo z drugimi ugovori tožene stranke in je zato ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba sodbo na podlagi 355. čl. ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 


Zveza:

ZSZ člen 56, 56. ZFO člen 2, 2. ZDavP člen 1, 1. ZDS člen 3, 3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01MDc3Nw==