VSL sklep I Cp 896/99

Jedro

Za odločitev o dodelitvi otroka enemu izmed zakoncev ob razvezi je potrebno ugotoviti sklop konkretnih življenjskih okoliščin, v katerih so se znašli starši in otrok ob razpadu družine, pri čemer je pri tehtanju, kakšna odločitev je v skladu s koristmi otrok, potrebno predvsem ugotavljati dosedanje izvajanje obveznosti in predvidevati bodoče izvrševanje obveznosti, ki so staršem naložene v 4., 102. in 103. členu ZZZDR oziroma v ustreznih določbah Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (I. 2., 3., 5.) in sklep v celoti se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka vložila tožbo za razvezo zakonske zveze, dodelitev otroka in plačevanje preživnine zanj ter predlog za začasno odredbo in v kateri je tožena stranka vložila nasprotno tožbo z istovrstnimi zahtevki, pritožbeno sodišče zaradi poenostavitve imenuje tožnika in toženca R. H. kot tožnika ter toženko in tožnico L. H. kot toženko.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, pod I. 2. ml. M. H., roj. ...6.1993 dodelilo v vzgojo in varstvo materi L. H., pod I. 3. pa je tožniku R. H. naložilo plačevanje preživnine za ml. M. v znesku 20.000,00 SIT od 1.4.1999 dalje. Pod I. 4. je odločeno, da mora toženka plačati tožniku za čas od 1.3. do 31.3.1999 za preživljanje sina M. 20.000,00 SIT, pod I. 5. pa, da se drugačni zahtevki pravdnih strank zavrnejo.

Prvostopno sodišče je s sklepom pod II. zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da naj se ml. M. začasno zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo tožniku in da mora toženka za otroka začasno plačevati preživnino v znesku 30.000,00 SIT mesečno. Ugodilo pa je predlogu L. H. in na podlagi 72. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ml.

M. H. do rešitve obravnavane zadeve dodelilo v varstvo in vzgojo materi, kar pa sta stranki v začasnih odredbah predlagali več, je zavrnilo.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožeča stranka R. H. ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi proti sklepu navaja, da pri ugotavljanju dejanskega stanja sodišče ni upoštevalo materialnih in bivalnih pogojev za otroka, ki so pri toženki nevzdržni. Toženka živi v nedograjeni hiši, v kateri ni sanitarij, ni vodovodne napeljave in ni elektrike, ker je bil priključek odklopljen. V toženkini družini je ves čas prisotno nasilje, saj je toženkin očim D. K. trenutno tudi na prestajaju zaporne kazni v KPD Dob zaradi poskusa umora, večkrat pa je tudi doma fizično obračunaval s člani družine. V letu 1997, ko sta pravdni stranki živeli v najemniškem stanovanju na ..., je D. K. pretepel tudi toženo stranko, ko se je zglasila doma pri starših, zaradi česar s starši skoraj eno leto ni imela nikakršnih stikov. Po tem dogodku mati toženke tudi ni hotela več paziti sina M. in je nanj pazila stara mati toženke, ki živi na drugem naslovu. D. K. je pretepel tudi sestro toženke v septembru ali oktobru 1998. Neresnične so navedbe sodišča prve stopnje, da je tožnik s toženko večkrat fizično obračunaval, saj tega ni nobeden od njiju izjavil. Med njima je enkrat prišlo do prepira, pri katerem je toženka skočila v tožnika, le-ta pa jo je z roko udaril po licu, kar pa vsekakor ne pomeni večkratnega fizičnega obračunavanja. Pravzaprav je toženka tožnika fizično napadla. Toženka je tudi sama izjavila, da bi bilo boljše, če bi otrok živel pri tožniku. Toženka je imela večkrat histerične izpade, z otrokom je sama že fizično obračunavala brez razloga.

Razburljivost toženke se kaže tudi na glavni obravnavi, ko je večkrat dajala glasne pripombe. Za družino je tožnik skrbel s svojo plačo, toženka je svoje zaslužke pretežno porabila za svoje potrebe. V času bivanja v ... je za sina skrbel predvsem tožnik, v odsotnosti sta otroka varovali mama tožnika in stara mati. Ob vsaki bolezni otroka je bil v bolniškem staležu tožnik, da je skrbel za otroka. Tudi sicer se je z otrokom veliko ukvarjal, se z njim igral in ga vodil na sprehode. Za celotno nabavo za gospodinjstvo je skrbel tožnik, večrat je tudi kuhal. Sodišče je prezrlo dejstvo, da gre za skoraj 6-letnega otroka, za katerega je vseskozi v pretežni meri skrbel tožnik, toženka pa ga je redko varovala, saj je že dva meseca po porodu pričela z delom, ki ga je opravljala predvsem v popoldanskih in nočnih urah in je v dopoldanskem času večinoma počivala. Glede na to se je otrok tudi močneje čustveno navezal na očeta. Neresnične so navedbe tožene stranke, da si je toženka priskrbela delo samo v dopoldanskem času, saj je tožnik po preverjanju ugotovil, da toženka pretežno dela v popoldanskem času in ponoči. Tožnik je z otrokom obiskal kliničnega psihologa in po nekajkratnih obiskih se je psihično stanje otroka popravilo, da se je zelo hitro vključil v okolico. Otrok je od 1.4.1999 v VVZ .... Tako mu je zagotovljeno primerno varstvo in strokovna vzgoja, za preostali čas pa ima tožnik zagotovljeno varstvo za otroka pri svoji materi. Pri tožniku so zagotovljeni dobri bivalni pogoji. V kolikor bi živel pri toženki, bi šlo dejansko za odtujevanje otroka staršem, saj toženka, tudi če bi dejansko delala samo v dopoldanskem času, za ta čas ne more zagotoviti primernega varstva otroku, saj je takrat odsotna tudi njena mati, sestra toženke pa gotovo ni primerna za varstvo otroka, saj je bila večkrat obravnavana na Centru za socialno delo... Poleg tega bi bil otrok izpostavljen neprimernim družinskim odnosom v družini K. Otrok je pri očetu tožniku že od 9.1.1999 in se toženka v navedenem obdobju ni niti malo zanimala za otroka, temveč je vselej le telefonično grozila tožniku.

V pritožbi proti sodbi pa tožeča stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstev, da ima tožnik nedvomno boljše pogoje za vzgojo in varstvo mladoletnega otroka, saj ima na razpolago celotno etažo stanovanjske hiše, urejeno varstvo do 16. ure v VVZ , izven tega časa pa zagotovljeno varstvo pri njegovi materi. Tožnik ima zadosten zaslužek, mladoletni sin je zelo čustveno navezan na očeta, saj se je tožnik vseskozi v pretežni meri ukvarjal z vzgojo in varstvom svojega sina. Toženka nima materialnih pogojev za zagotovitev primernega okolja za normalen razvoj otroka, saj nima primernih stanovanjskih pogojev, v okolju, kjer sedaj živi (pri starših) je pogosto prisotno nasilje (toženkin očim je na prestajanju zaporne kazni). Družina, v kateri bi otrok živel, ne premore moralnih kvalitet, ki bi zagotovile pozitivno vzgojo in razvoj otroka. Tudi vzgoja in varstvo otroka po sami toženki je vprašljiva, saj je v času, ko sta pravdni stranki živeli še skupaj z otrokom, zanj skrbel predvsem tožnik, ki je otroka čuval, ga vzgajal in bil v primeru bolezni v bolniškem staležu.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je upoštevati, da je ml. M. rojen in da je v tej starosti nujno potreben nege, ki mu jo lahko nudi le mati. Toženka je urejena ženska, redno zaposlena, dela v dopoldanski izmeni, njeno življenje pa je takšno, da ji tožnik ne more ničesar očitati, da za vzgojo, varstvo in nego otroka ne bi bila primerna. Otrok je biološko povezan z materjo, tožnik svoje navedbe utemeljuje z vsemi drugimi nepomembnimi zadevami, prezre pa čustveno plat, ki je bistvenega pomena. Od januarja 1999 toženka praktično nima nobenih stikov z otrokom, onemogočili so ji celo telefonski razgovor z njim. Zaradi takih razmer je otrok zbegan, na kar kaže tudi okoliščina, da je tožnik moral zaradi čustvenih težav otroka poiskati pomoč pri specialistu psihologu. Iz priloženega izvida psihologa sledi, da je otrok zaprt vase, da je v emocionalni stiski, kar je gotovo razlog, ker ne živi s svojo materjo, na katero je izjemno čustveno navezan.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je utemeljena dodelitev ml. M. materi, niso prepričljivi in ne omogočajo zanesljivega zaključka, da je taka odločitev v skladu z njegovimi koristmi. Splošne ugotovitve sodbe, da so pri materi podani vsi pogoji za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev otroka za samostojno življenje in delo, niso podprte s konkretnimi ugotovitvami o navedenem, saj na številne pritožbene trditve ni mogoče odgovoriti, ker relevantno dejansko stanje ni bilo dovolj natančno ugotovljeno. Za odločitev o dodelitvi otroka enemu izmed zakoncev ob razvezi je namreč potrebno ugotoviti splet konkretnih življenjskih okoliščin, v katerih so se znašli starši in otrok ob razpadu družine, pri čemer je pri tehtanju, kakšna odločitev je v skladu s koristmi otrok, potrebno predvsem ugotavljati dosedanje izvajanje obveznosti in predvidevati bodoče izvrševanje obveznosti, ki so staršem naložene v 4., 102. in 103. členu ZZZDR oziroma v ustreznih določbah Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah. Nadalje je potrebno ugotavljati vpliv okolja oziroma vpliv bližnjih sorodnikov, ki lahko v okviru družinskega življenja pozitivno ali negativno delujejo na razvoj otrok. O vsem tem izpodbijana sodba nima zanesljivih ugotovitev, saj ugotavlja predvsem tožnikovo neprimernost zaradi fizičnih obračunov s toženko in prednost toženke, ki ima dopoldanske delovne obveznosti, medtem ko tožnik dela triizmensko, v tožnikovo korist pa najde samo boljše bivalne razmere pri očetu. Ob tem pa sodba ne pojasni, kdo je v preteklosti skrbel za sedaj 6-letnega otroka, kdo ga je negoval, hranil, skrbel zanj med boleznijo, se z njim igral, ga vzgajal in podobno, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Prav tako ni nič pojasnjeno glede vplivov družinskih članov obeh pravdnih strank na otroka, pri čemer pritožba poudarja vlogo D. K. Glede na izpovedi strank so preuranjene ugotovitve sodbe, da je tožnik večkrat fizično obračunaval s toženko in nadaljnji zaključek, da bi tožnik tako ravnanje lahko prenesel tudi na otroka, pomanjkljive pa so tudi dejanske ugotovitve in presoja ravnanj obeh strank v zvezi z otrokom potem, ko zakonca od 9.11.1998 ne živita več skupaj. Pravilno je negativno ocenjeno tožnikovo samovoljno ravnanje, ko 9.1.1999 otroka ni več vrnil materi, kot bi ga moral po dogovoru pri CSD. Ni pa raziskano nadaljnje nezanimanje matere za otroka, ki ga zatrjuje pritožba, ali preprečevanje materi vsakršnih stikov z otrokom, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Onemogočanje otrokoviih stikov z drugim roditeljem nedvomno ni v skladu z otrokovimi koristmi. Nadalje je tožeča stranka predložila psihološki izvid za ml. M., ki ugotavlja dečkov neharmonični mentalni razvoj in težave v osebnostnem razvoju. Glede na navedeno in glede na zapletenost zadeve ter končno upoštevaje mnenje Centra za socialno delo v svetovalnem razgovoru med pravdnima strankama, da bi bilo potrebno mnenje kliničnega psihologa glede nadaljnjega varstva in vzgoje otroka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo ustrezno izvedenstvo glede dodelitve otroka nujno potrebno.

Zaključiti je torej, da je bilo v zvezi z vprašanjem dodelitve otroka dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar dosedanje ugotovitve niso omogočile pravilne uporabe materialnega prava in je za sedaj šteti dodelitev otroka materi kot materialnopravno zmotno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanih delih (I. 2., 3. in 5.) razveljavilo in vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Določitev plačevanja preživnine je namreč v zvezi z odločitvijo, komu je otrok dodeljen, isto pa velja tudi glede "drugačnih zahtevkov pravdnih strank". V ponovljenem postopku bo treba torej obravnavati okoliščine in dejstva, nakazana zgoraj, pri čemer mora biti vodilo, da mora biti odločitev v skladu s koristmi otroka, ne pa podrejena interesu staršev ali prilagojena neki morebiti izsiljeni situaciji.

Obe stranki sta med postopkom predlagali izdajo začasne odredbe po 72. členu ZZZDR. Prvostopno sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke zavrnilo, predlogu tožene stranke pa ugodilo in ml. M. dodelilo v varstvo in vzgojo materi in sicer do konca obravnavane zadeve. Utemeljene so pritožbene trditve tožeče stranke, da je prvostopno sodišče pri tej odločitvi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato zmotno materialnopravno odločilo. Niso sicer odločilne pritožbene trditve, v katerih se obširno zatrjujejo prednosti na tožnikovi strani, saj je verjetnost terjatve vsake od strank izkazana, ker je po dosedanjih podatkih podana določena primernost vsakega od staršev, da skrbi za varstvo, vzgojo in preživljanje otroka. Nepravilno pa se je prvostopno sodišče ukvarjalo z za to zadevo nerelevantno nevarnostjo, da bo brez začasne odredbe uveljavitev terjatev onemogočena ali otežena. Začasno odredbo po 72. členu ZZZDR izda sodišče takrat, kadar korist otroka terja, da se med pravdo določi, pri kom naj začasno bo otrok. Razloga za takojšnjo začasno dodelitev otroka prvostopno sodišče ni navedlo, razen neprimernega o onemogočitvi ali otežitvi izterjave. Po drugi strani pa se je tožeča stranka v predlogu sklicevala na nevzdržne bivalne in družinske razmere na toženkini strani, vendar se sodišče s temi okoliščinami ni ukvarjalo. Iz navedenega je torej povzeti, da izpodbijana odločitev o začasni odredbi ob skromni utemeljitvi v razlogih sklepa, v dejanskem in materialnopravnem pogledu ni pravilna, tako da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tudi v tem delu in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 380. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dejansko stanje v nakazani smeri, da bo mogoča pravilna odločitev o obeh predlogih za izdajo začasne odredbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odst. 166. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 472/2023
• VSC Sklep I Cp 489/2021
• VSC Sklep I Cp 201/2022