VSC sklep Cp 929/99

Jedro

Lastnik ni dolžan prodati stanovanja,namenjenega osebi za opravljanje službenih dolžnosti (40. čl. ZSR), neodvisno od tega, ali ima tisti, ki v njem stanuje, stanovanjsko pravico ali pa le pravico začasne uporabe, temveč je nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice na tem stanovanju dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji 8 poglavja SZ. V navedenem primeru ne gre za alternativno obveznost, saj lastnik nima izbire. Alternativna kumulacija tožbenih zahtevkov je v pravdi dovoljena le tedaj, kadar temelj tožbenega zahtevka predstavlja alternativna obligacija materialnega prava, torej obligacija, pri kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev (čl. 403-408 ZOR).

 

Izrek

Pritožbi se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno tožniku alternativno prodati 2,5 sobno stanovanje št. 4 v II. nadstropju stanovanjske hiše v R., v skupni izmeri 69,69 m2, skupaj s solastninsko pravico na funkcionalnih napravah in skupnih prostorih stanovanjske hiše ali enakovredno drugo stanovanje v enaki vrednosti za kupnino, ki jo bo tožnik plačal v 60 dneh po podpisu pogodbe v znesku 746.403,80 SIT, ter tožniku povrniti nastale pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi. Zavrnitev zahtevka je prvostopno sodišče utemeljilo s tem,da tožnik, ki je uveljavljal pravico do nakupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona kot imetnik stanovanjske pravice, le-te na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni imel in tako nima pravice do nakupa stanovanja po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona. Po odločbi delodajalca z dne 10. 11. 1988 je bilo namreč tožniku oddano predmetno stanovanje le v začasno uporabo, začasna dodelitev pa je vezana na čas opravljanja aktivnega dela v organih za notranje zadeve po 40. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih. Po tem zakonskem določilu tožnik torej ni pridobil stanovanjske pravice, temveč le pravico do začasne uporabe stanovanja.

Zoper takšno sodbo se je pritožil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče sploh ni ugotavljalo, kakšen status ima stanovanje. V R. ni več policijske postaje, stanovanjske stavba s štirimi normalnimi družinskimi stanovanji je bila ob zaključku obravnave v formalni lasti prvotožene ter v dejanski lasti drugotožene stranke. Stanovanja so že zdavnaj izgubila status službenih stanovaj. To dokazuje tudi dopis enemu od stanovalcev, v katerem tožena stranka priznava posredno tudi tožniku, da ima status nosilca stanovanjske pravice za nedoločen čas. Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje na dejstvo, da je po odločbi delodajalca sporno stanovanje tožniku oddano v začasno uporabo in da je namenjeno za opravljanje službene dolžnosti organov za notranje zadeve. Tožnik se v pritožbi sklicuje na tožbi priloženi dopis prvotoženke z dne 3. 8. 1993, iz katerega izhaja, da je prvotoženka upoštevala 129. člen Stanovanjskega zakona in tako ugotovila, da lahko lastnik odkloni prodajo stanovanja, ki se nahaja v poslovnem objektu, vendar mora v tem primeru imetniku stanovanjske pravice ponuditi v odkup drugo ustrezno stanovanje. Prvotoženka tedaj ni imela na razpolago drugega stanovanja in se je zavezala, da bo takoj ko ga bo imela, o tem obvestila tožnika. S tem je prvotožena stranka priznala, da je tožnik imetnik stanovanjske pravice, o tem pa sodišče ni zavzelo stališča in je zaradi tega tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati III. odst. 129. člena Stanovanjskega zakona. Nenazadnje pa je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni odločalo o celotnem zahtevku. Tožnik je namreč uveljavljal znižanje kupnine,kar pa v sodbi ni omenjeno. Ker ni odločeno o celotnem zahtevku, je treba sodbo razveljaviti. Pritožuje se tudi zoper odločbo o zavrnitvi njegovega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov z obrestmi. Ker bi torej tožnik s svojim zahtevkom moral uspeti, je upravičen tudi do povrnitve vseh pravdnih stroškov.

Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži v povrnitev vse pravdne stroške tožnika z obrestmi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženki odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi II. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločilno za tožnikovo pravico do odkupa po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (členi 117-133,v nadaljevanju SZ, Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94) je opredelitev spornega stanovanja kot službenega oziroma funkcijskega po določilu 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84), kar je sodišče prve stopnje pravilno storilo, ter ugotovitev, ali je tožnik imel v času uveljavitve SZ (19. 10. 1991) na tem stanovanju stanovanjsko pravico ali ne, kar je sodišče prve stopnje prav tako ugotavljalo in zaključilo, da tožnik le-te na dan uveljavitve SZ ni imel,ker mu je bila z odločbo delodajalca z dne 10. 11. 1988 na stanovanju na podlagi 40.člena ZSR dodeljena le pravico do začasne uporabe.

Pritožba zato nima prav, ko nepopolno ugotovitev dejanskega stanja utemeljuje s tem, da prvostopno sodišče statusa dvoinpolsobnega stanovanja št. 4 v II. nadstropju stanovanjske hiše v R. sploh ni ugotavljalo. Sodišče je v razloge prvostopne sodbe namreč določbo povzelo obrazložitev odločbe tožnikovega delodajalca z dne 10. 11. 1988, da je bilo tožniku kot delavcu milice OM R. dodeljeno stanovanje v stavbi, namenjeni za opravljenje službenih dolžnosti organov za notranje zadeve, začasna dodelitev pa je vezana na čas opravljanja aktivnega dela v organih za notranje zadeve po 40. členu v času izdaje navedene odločbe veljavnega ZSR. Po cit. zakonskem določilu je oseba, ki je opravljala službeno dolžnost, zvezano s stavbo, v kateri je stanovanje, lahko pridobila pravico do začasne uporabe funkcijskega stanovanja, v konkretnem primeru v objektu organov za notranje zadeve. Navedeno določilo je torej predvidelo le pravico do začasne uporabe, medtem ko je takšna oseba po prejšnjih predpisih pridobila stanovanjsko pravico (glej čl. 16 ZSR, Ur. list SRS, št. 18/74 in št. 10/74). Pravica do začasne uporabe stanovanja pa je prenehala, kadar je iz razlogov, ki jih je nosilec te pravice sam povzročil, prenehal opravljati službeno dolžnost. Nosilcu pravice do začasne uporabe je pripadalo drugo primerno stanovanje le tedaj, kadar je prenehal opravljati službeno dolžnost iz razlogov, ki jih ni povzročil, ali pa zaradi upokojitve. Sicer pa se nosilcu pravice začasne uporabe pripadali le najpotrebnejši prostori v smislu II.

odst. 7. člena ZSR.

Pritožbi pa je priznati uspeh v smeri uveljavljanja pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Ob opredelitvi predmetnega stanovanja kot funkcijskega po 40. členu ZSR je prvostopno sodišče spregledalo, da se določilo 117. člena ZS, po katerem so lastniki (iz 111. 112, I. odst. 113. in 114. člena tega zakona) dolžni prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, pogoj pa je le, da je le-to imel na dan uveljavitve SZ, za stanovanje s posebnim statusom ne uporablja, temveč se uporablja določba 129. člena SZ, ki je ena o izjem od tega načela. Cit.

določilo predpisuje, da lastniki niso dolžni prodati stanovanja, namenjena osebam za opravljanje službenih dolžnosti (40. člen ZSR), pa čeprav je nekdo imel na takšnem stanovanju stanovanjsko pravico, temveč je lastnik dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja (če ne drugače tudi z novogradnjo) osebam, katerim je bila dodeljena na službenem stanovanju stanovanjska pravica. I. in III.

odst. 129. člena SZ lastniku torej ne nalagata dolžnosti prodaje stanovanja, ki je objektivno, po svoji lokaciji in namenu funkcijsko oz. službeno, četudi je bila na tem stanovanju dodeljena stanovanjska pravica in ne le pravica do začasne uporabe po 40. členu ZSR. Kot razlog za prodajo drugega primernega stanovanja po II. in III. odst.

te določbe pa je torej situacija, ko je bilo nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice dodeljeno službeno stanovanje, vendar s statusom, ki je bil sicer predviden za neslužbena stanovanja. Za uporabo II. in III. odst. 129. člena SZ torej ne zadošča zgolj ugotovitev, da je šlo za službeno stanovanje, temveč je potrebna še ugotovitev, ali je tožnik imel v času uveljavitve SZ na tem stanovanju stanovanjsko pravico ali ne. Prvostopno sodišče je sicer ugotovilo, da tožnik na dan uveljavitve SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, vendar je izhajalo iz napačne pravne podlage za pravilno razsojo te pravdne zadeve.

Na službenem stanovanju po,v času izdaje odločbe tožnikovega delodajalca veljavnih predpisih, ki so urejali stanovanjska razmerja, torej, kot je že bilo uvodoma poudarjeno, ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice, temveč skleniti le pogodbo o začasni uporabi funkcijskega stanovanja. Vendar pa so lastniki v vsakdanji življenjski praksi dopustili, da je prišlo do dodelitve stanovanjske pravice tudi na teh stanovanjih, čeprav tega, kot že rečeno, določba 40. člena ZSR ni predvidela. In prav takšna situacija je tudi konkretna. Iz izreka dne 10. 11. 1988 s strani SRS Republiškega sekretariata za notranje zadeve, Uprave za notranje zadeve Celje, tožniku izdane odločbe jasno in določno izhaja, da se enoinpolsobno stanovanje v poslovni stanovanjski zgradbi v R., odda v začasno uporabo tožniku kot nosilcu stanovanjske pravice ter da stanovanjska pravica in obveznosti tožniku tečejo od dneva prevzema stanovanja.

Navedeno utemeljuje sklep, da je bilo sporno stanovanje tožniku dodeljeno na način, da je na njem pridobil imetništvo stanovanjske pravice kot pravice trajno uporabljati stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb v smislu II. odst. 1. člena ZSR. Velja opomniti tudi na stavek v obrazložitvi cit. odločbe tožnikovega delodajalca,da je sestavni del te odločbe pogodba o vplačilu lastne udeležbe, kar dodatno napotuje na zaključek, da je med tožnikom, ki je na stanovanju pridobil stanovanjsko pravico in delodajalcem nastalo stanovanjsko razmerje v smislu 47. člena ZSR, po katerem je eden od bistvenih elementov nastanka popolnega stanovanjskega razmerja poleg stanovanjske pravice in podpisa izjave imetnika stanovanjske pravice, da bo stanovanje uporabljal v skladu s samoupravnimi splošnimi akti skupnosti stanovalcev ter prevzema stanovanja tudi vplačilo sredstev lastne udeležbe. Tožnik kot imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju,je torej, kot izhaja iz obrazložitve navedene odločbe,tudi z določenim odstotkom lastnih sredstev sodeloval pri financiranju stanovanjske gradnje, kar je podrobneje opredeljeno v pogodbi, ki je sestavni del odločbe. O obstoju tožnikovega imetništva stanovanjske pravice na spornem službenem stanovanju v času uveljavitve SZ kot o odločilnem dejstvu za uporabo II. in III. odstavka 129. člena SZ je glede na obrazloženo torej nasprotje med vsebino cit. odločbe tožnikovega delodajalca, iz katere jasno izhaja, da je bilo predmetno stanovanje tožniku dodeljeno na način,da je na njem pridobil imetništvo stanovanjske pravice, in med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini te odločbe,torej da iz delodajalčeve odločbe izhaja le pravica do začasne uporabe funkcijskega stanovanja. Zaradi ugotovljene protispisnosti je moralo pritožbeno sodišče iz 3. točke II. odstavka 354. člena ZPP/77 sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje (I. odst. 369. člena ZPP/77).

V ponovnem sojenju bo potrebno ob pravilnem materialnopravnem izhodišču predmetne pravde v določilu III. odstavka 129. člena SZ najprej tožnika pozvati na prilagoditev tožbenega zahtevka opisani situaciji. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, po 129. členu SZ lastnik službenega stanovanja ni dolžan prodati, neodvisno od tega, ali ima tisti, ki v njem stanuje, stanovanjsko pravico ali pa le pravico do začasne uporabe, temveč je nekdanjemu imetniku stanovanjske pravice na tem stanovanju dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji 8. poglavja SZ. V navedenem primeru torej ne gre za alternativno obveznost, saj lastnik nima izbire.

Alternativna kumulacija tožbenih zahtevkov je v pravdi dovoljena le tedaj, kadar temelj tožbenega zahtevka predstavlja alternativna obligacija materialnega prava, torej obligacija, pri kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev (členi 403-408 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V procesu torej pride do alternativne kumulacije takrat, kadar ima pravico izbire dolžnik (le - ta ima izbiro vedno, kadar ni drugačnega dogovora). Če ima izbirno pravico upnik, potem to pravico izbire opravi že pred pravdo ali ob vložitvi tožbe,in takrat seveda do alternativne kumulacije ne pride. Dajanje podrobnejših napotkov glede postavitve tožbenega zahtevka ustreznega opisani situaciji bi pomenilo prejudiciranje zadeve, saj se prvo sodišče zaenkrat še niti ni ukvarjalo s postavljenim ugovorom pomanjkanja pasivne legitimacije na strani toženih strank, niti z zahtevkom, da se kupnina v znesku 746.403,80 SIT zmanjša za plačane zneske najemnine v znesku 344.859,00 SIT od 1. 12. 1996 do 31. 1. 1999 in za nadalje plačane zneske najemnine, vse z obrestmi, specificiranimi v zahtevku, uveljavljenem v pripravljalni vlogi z dne 26. 1. 1999 na list. št. 16. Ob tem je pritožbena navajanja, da je sodišče prve stopnje, ker ni odločilo tudi o tem zahtevku, torej o celotnem zahtevku, bistveno kršilo določbe postopka, zavrniti kot neutemeljena, saj zavrnitev širšega zahtevka obsega tudi zavrnitev ožjega. Sodišče prve stopnje se bo tako v novem sojenju moralo ukvarjati tudi z utemeljenostjo dejstev, na katere se opira ta zahtevek za znižanje kupnine na račun plačanih zneskov najemnine, še prej pa v luči določbe 111. člena SZ, ki določa Republiko Slovenijo in občine kot titularje družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republika in občine pravico uporabe, razčistiti vprašanje lastništva spornega funkcijskega stanovanja in s tem tudi vprašanje zavezanca za nakup drugega primernega stanovanja. Ni odveč opomniti, da pravnega standarda drugega primernega stanovanja, opredeljenega v 5. členu SZ ne gre enačiti z enakovrednim stanovanjem. Šele prilagoditev tožbenega zahtevka opisani situaciji, katere materialnopravno izhodišče je določba 129. člena SZ, ter razrešitev vprašanja pasivne legitimacije v luči določb 111. člena SZ, dajejo sodišču prve stopnje osnovo za pravilno in zakonito razrešitev predmetne pravde.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilu III.

odst. 166. člena ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 699/2003
• VSK sodba I Cp 38/2005
• VSC sodba Cp 58/96