VSL sklep I Cp 501/99

Jedro

V postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja je potrebno uporabiti 104. čl. ZNP, ki določa, da trpi stroške postopka udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotna udeleženka Republika Slovenija dolžna za A. O. zaplenjeno premoženje, ki ga ni možno vrniti v naravi, in sicer za parcele št.

104, 728 in 729, ki so bile v času zaplembe vpisane pri vl. št. 833 k.o. ..., za podstavek za sode in za stiskalnico za grozdje, plačati odškodnino v obliki delnic, ki so v lasti Republike Slovenije v nominalni vrednosti 996.113,99 SIT v 15 dneh in pod izvršbo. Predlog zoper Mestno občino Novo mesto, Občino Šentjernej in Občino Škocjan je zavrnilo, vzelo na znanje umik predloga za izdajo začasne odredbe in sklenilo, da se postopek v tem delu ustavi, nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji pa je še naložilo, da je dolžna predlagateljici povrniti stroške postopka v višini 176.900,60 SIT v 15 dneh.

Nasprotna udeleženka Republika Slovenija se je zoper del sklepa - odločitev o plačilu odškodnine in povrnitvi stroškov pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi poudarja, da sodišče ni upoštevalo že v teku postopka podanih navedb pritožnice, da se v zaplembenih zadevah skladno z določbo 145.a čl. ZIKS uporabljajo določbe tretjega poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Če bi sodišče to upoštevalo, bi moralo opredeliti, ali zaplenjena podstavek za sod ter stiskalnica za grozdje predstavljata predmeta večje vrednosti, predmeta iz skupine osebne rabe, oziroma predmeta posebne priljubljenosti in iz katerega razloga. Sodišče se o tem sploh ni izreklo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Predvsem pa je sodišče nepravilno odločilo o določitvi odškodnine v obliki delnic, ki so v lasti Republike Slovenije. Kljub temu, da sodišče ni sledilo stališču pritožnice, ki se je določitvi odškodnine v obliki delnic, ki so v lasti Republike Slovenije, izrecno protivila, bi pred izdajo sklepa vendarle moralo opraviti poizvedbe pri Klirinško-depotni družbi o tem, ali ima Republika Slovenija v lasti delnice. Izpodbijani sklep je tako neizvršljiv, še posebej pa zato, ker delnice niso opredeljene ne po vrsti in številu, ne po višini. Tudi ni mogoče slediti trditvi sodišča, da je določitev odškodnine v obveznicah onemogočeno, saj je kvečjemu določitev zadržana do sprejetja ustreznega zakona. Pritožnica končno meni, da je sodišče napačno naprtilo plačilo vseh v postopku nastalih stroškov njej.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam pritožnice, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 145.a čl. ZIKS, da se za vračanje zaplenjenega premoženja smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja ZDen. Sodišče prve stopnje se sicer res ni izrecno sklicevalo na določbo 17. čl. ZDen in ni izrecno zapisalo, da podstavek za sod in stiskalnica za grozdje nista predmeta večje vrednosti in da nista predmeta iz skupine predmetov osebne rabe oziroma predmeta posebne priljubljenosti, vendar pa je izrecno zapisalo, da vrnitev v naravi ni možna. To pa zadošča, saj je vendar jasno, da podstavek za sod in stiskalnica za grozdje ne moreta spadati v skupino predmetov, ki jih izrecno opredeljuje ZDen v 17. členu, kot premičnine, ki se vračajo. Da ne spadata med predmete kulturne in naravne dediščine, pa je tudi jasno. Čim pa je sodišče štelo, da stiskalnica za grozdje in podstavek za sod ne spadata med premičnine, ki jih opredeljuje 17. čl. ZDen, kot premičnine, ki se vračajo v naravi, pa je glede na določbo 42. čl. ZDen utemeljeno odločilo, da pripada upravičencu odškodnina.

Nobenih pomislekov tudi nima pritožbeno sodišče glede odločitve sodišča prve stopnje, da pripada upravičencu odškodnina v delnicah, čeprav je pritožnica nasprotovala odškodnini v tej obliki in je predlagala odškodnino v obveznicah. ZDen v 42. členu izrecno določa, da gre upravičencu v primerih, ko mu ni mogoče vrniti nepremičnine ali premičnine v last in posest, odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija, ali (vendar) na njegovo, torej upravičenčevo zahtevo v obveznicah in le, če upravičencu delnic ni mogoče ponuditi.

Zato, četudi se je pritožnica protivila odškodnini v obliki delnic, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, da je na predlog predlagateljice, ko je ugotovilo, da vrnitev v naravi ni možna, določilo odškodnino v obliki delnic, ki so v lasti Republike Slovenije, ne da bi pri tem opravljalo poizvedbe pri Klirinško-depotni družbi o tem, ali ima Republika Slovenija v lasti delnice, kajti ni dvoma, da delnice ima. Določena nominalna vrednost zadošča za izvršljivost sklepa in ni potrebno, da so že v tem postopku opredeljene delnice po številu in po višini (ki se sicer tudi spreminja).

Neutemeljeno izpodbija pritožnica tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Res sicer odloča sodišče, glede na določbo 145.č čl.

ZIKS, o vrnitvi zaplenjenega premoženja v nepravdnem postopku, vendar je to postopek, ki je po vsebini najbližji razlastitvenemu postopku.

Zato je tudi v postopku za vrnitev premoženja potrebno uporabiti 104. čl. ZNP, ki določa, da trpi stroške postopka udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Zato je pritožnica dolžna povrniti predlagateljici njene stroške postopka, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tudi sicer pa Zakon o dopolnitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS, št. 26/99), ki je začel veljati dne 16.4.1999 določa v 1. členu, da se pri določanju vrste in višine stroškov smiselno uporabljajo določbe 12. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77).

Ni sicer pomislekov, da je torej tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Po obrazloženem so vse pritožbene navedbe neutemeljene in neutemeljena je s tem pritožba v celoti. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 380. čl. ZPP/77 v zvezi s 37. čl. ZNP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 55/2000
• VSK sklep I Cp 131/2004
• VSK sklep II Cp 543/2005