<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 945/99

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CP.945.99
Evidenčna številka:VSL42458
Datum odločbe:10.11.1999
Področje:stvarno pravo
Institut:motenje posesti

Jedro

Za sodelovanje pri motilnem dejanju ni odločilnega pomena, ali je prav vsak od tožencev nesporno sodeloval pri vsakem njegovem elementu.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugotovilo, da sta toženi stranki motila tožeče stranke v njihovi neposredni posesti balkonske sobe desno od stopnic ter v posesti osebnih predmetov v hiši na naslovu T, Ljubljana, s tem, da sta dne 11.6.1997 nasilno odstranila ključavnico balkonske sobe ter dne 12.6.1997 odstranila obleko in osebne predmete tožečih strank in jih znosila na hodnik.

(2.) Toženima strankama je naložilo vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, tako da sta dolžna v osmih dneh na vrata sporne sobe namestiti star nosilec ključavnice in (3.) toženima strankama prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožečih strank, da ne bo izvršbe. Zavrnilo pa je zahtevek, po katerem bi bila toženca dolžna vrniti v balkonsko sobo vse obleke in osebne predmete tožečih strank. Prvo sodišče je toženima strankama naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 97.698,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.3.1999 dalje.

Zoper sklep se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodišče sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna njene pravdne stroške, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da tretjetožnica sporne sobe že dolgo ne uporablja več, saj je ta neprimerna za družinsko stanovanje in se je vsled tega izselila. V sobi naj tudi ne bi bilo njenih stvari, tako po mnenju pritožnika ni posestnica ter zato ni aktivno legitimirana za pravdo. Pritožnik navaja, da je posest sobe pridobil prvotoženec kot lastnik hiše, ki obenem ni storil ničesar takšnega, kar bi lahko štelo kot izraz njegove volje, da se posest prepusti prvo in drugotožeči stranki. Možnosti uporabe ni mogoče šteti za posest. Pritožnik graja tudi odločitev, da je drugotoženka pasivno legitimirana za pravdo. Glede nje naj bi ne bila dokazana nobena takšna aktivnost, ki bi jo bilo šteti kot motilno dejanje. Po naziranju pritožnika je zato izrek sklepa v nasprotju z razlogi in je s tem podana bistvena kršitev postopka iz 354/2-13 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožnik nadalje navaja, da je tožnik tisti, ki si je posest pridobil s silo, ko je zaklenil vrata in s tem pričel motiti soposest tožencev. V tem primeru naj bi šlo torej za viciozno posest, ki ne uživa posestnega varstva.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z odločitvijo kot z razlogi prvega sodišča. Že sodišče prve stopnje je navedlo razloge, ki utemeljujejo, da je imela tretjetožnica sporno sobo še vedno v posesti. Pritožbeno sodišče zato v zvezi s tem vprašanjem zgolj odgovarja na pritožbene navedbe in pojasnjuje, da ni bistveno le to, da je imela tretjetožnica še vedno ključ, kot navaja pritožnik, temveč to, da je imela v sobi shranjene svoje stvari, dostop do njih pa je imela s tem ključem. Takšno dejansko stanje, v ugotovitev katerega pritožbeno sodišče nima pomislekov, pa nedvomno utemeljuje, da je imela tretjetožnica dejansko oblast nad sporno sobo. Iz istih razlogov sta imela to sobo v posesti tudi prvo in drugotožnika. Tudi onadva sta imela namreč v sobi svoje stvari, čeravno manj kot tretjetožnica, tudi pri njiju pa je bil dostop možen s ključema, ki sta ju imela. Pritožbene navedbe, češ da ni nobenih dokazov, da bi pri motilnem dejanju sodelovala tudi drugotoženka ter da izpodbijani sklep glede tega nima razlogov, ne držijo. Prvo sodišče izrecno navaja razloge, iz katerih zaključuje, zakaj je drugotoženka pasivno legitimirana in jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le dodaja, da za sodelovanje pri motilnem dejanju ni odločilnega pomena, ali je prav vsak od tožencev neposredno sodeloval pri vsakem njegovem elementu. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi ne ugotavlja pravica do posesti in tako tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnik, namreč da je on lastnik celotne hiše, v tej pravdi nima nikakršnega pomena.

Iz tega razloga tudi ni mogoče sprejeti pritožbenega naziranja, da je z odselitvijo tretjetožnice pritožnik na sporni sobi pridobil posest.

Navedbe, da naj bi bila posest prvotožnika viciozna, pa ne izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja, pritožnik pa v zvezi s tem ne predlaga nobenih novih dokazov. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je izpodbijani sklep potrdilo.

 


Zveza:

ZTLR člen 75, 75.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTg3OQ==