VSL sklep I Cpg 1341/98

Jedro

Določba o določeni obrestni meri za primer spremembe tečaja dinarja, je dogovor o valutni klavzuli v pogodbi o posojilu. Obveznica se lahko uporablja za poravnavo obveznosti, za katere zavarovanje je dana, pod pogoji in na način, o katerih se imetnik in upnik dogovorita.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1., 2., 4. in 5. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na vrnitev akceptnega naloga št. 5569759 z dne 1.10.1991 z datumom dospelosti 9.11.1995, nadalje na plačilo 35.175.789,68 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1997 do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (očitna pomota v 5. točki izreka) v višini 2,357.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 658.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1995 do plačila ter za zakonite zamudne obresti od zneska 35,175.789,68 SIT za čas od 26.10.1995 dalje ter tožbeni zahtevek tožene stranke zaradi plačila 41.921.514,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1995 do plačila.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svoji pooblaščenki in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje oziroma, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožene stranke ugodi.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter napadeno sodbo potrdi.

Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

Sodišče druge stopnje je napadeno sodbo preizkusilo v delu, glede katerega tožena stranka v sporu ni zmagala (glej 1. odst. 365. čl.

ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede tožbenega zahtevka tožeče stranke na vrnitev preplačanega posojila ugotovilo, da sta se pravdni stranki šele z aneksom z dne 1.1.1992 (A6) dogovorili za devizno klavzulo v dne 1.10.1991 sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 2/91 (A2).

Zato je z nakazilom posojenega zneska 5,000.000,00 SIT tožeča stranka prejela 133.940,53 DEM (ne pa 384.615,38 DEM, kot je to trdila tožena stranka, sklicujoč se na obračun z dne 26.10.1995 v svoji tožbi z dne 6.3.1997 - A4). Pritožnica utemeljeno graja navedeno ugotovitev, oprto na dokazno oceno citirane pogodbe in aneksa. Pri tem citira določbo 3. člena pogodbe, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča določa upoštevanje spremembe tečaja domače valute, kar pomeni uporabo deviz, kot vrednostne osnove (glej 1. odst. 5. člena Zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. RS št. 1/91-I). Ob tem pa ni brez pomena dejstvo, da je tožeča stranka, ko je uveljavila dne 11.12.1995 (leđ) zahtevek na vrnitev akceptnega naloga, trditve o poravnanem posojilu oprla na dva svoja (gre za enostranski listini) izračuna, pri čemer je izhajala iz poračuna posojene glavnice po tečaju 13,00 SIT za eno nemško marko (A11 in A12). Tako iz citiranega 3. člena osnovne pogodbe kakor tudi iz 2. odst. spremenjenega 3. člena pogodbe je razvidno, da je bila že osnovna pogodba sklenjena z valutno klavzulo (glej zadnji odstavek aneksa - A6), citirani aneks pa je bil, kot iz njegove vsebine izhaja, sklenjen le za spremembo roka vročila kredita in obrestne mere (tako tudi sama tožeča stranka v vlogi z dne 28.4.1998 - red. št. 24 spisa).

Zaradi navedenega je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je že zato odločitev o denarnem tožbenem zahtevku tožeče stranke nepravilna. Poleg tega pa so razlogi prvostopne sodbe o obračunu preplačanega dolga, navedeni na 9. strani odločbe dobeseden prepis navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 14.5.1998 (red.

št. 26 spisa) in kot taki ne predstavljajo preizkusa trditev in dokazov stranke z uporabo načela o prosti presoji dokazov po 8. čl.

ZPP. Glede obresti se prvostopno sodišče sklicuje (zadnji odstavek na 7. strani prvostopne odločbe) na preizkus s pomočjo programa za izračun obresti. Ne le, da ga sodišče prve stopnje svoji odločbi ni priložilo (gre pa za uporabo materialnega prava - primerjaj načelno pravno mnenje občne seje VS RS v dneh 13.11., 17.12.1991 in 7.2.1992, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS RS št. II/91), tudi v spisu ga ni zaslediti. Glede na uporabo obrestne mere, na katero sta se sklicevali obe stranki, to je po Sklepu o načinu preračunavanja obrestnih mer iz dinarjev v tolarje (A7) pa sodišču druge stopnje tudi ni jasno, na kakšen preizkus se prvostopno sodišče sklicuje.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da so bile obveznice izročene toženi stranki le za zavarovanje po sporni kreditni pogodbi, je najmanj preuranjena. Ni mogoče pritrditi ugotovitvi, da tožena stranka izračunu preplačila dolga tožeče stranke, v katerem so upoštevani donosi obveznic, ni ugovarjala. Oba obračuna brez datuma (A11 in A12) sta namreč sestavljena za potrebe tožbe z dne 11.12.1995, medtem ko je tožena stranka že 26.10.1995 (dokazna listina A4 v pridruženem spisu opr. št. VIII Pg 131/97) sestavila svoj obračun, ki donosa obveznic ne upošteva. Te listine prvostopno sodišče posebej ni ocenilo. Nadalje ni brez pomena dejstvo, da sta pravdni stranki za izročitev dveh akceptnih nalogov (dogovorno določen instrument zavarovanja po 1. odst. 2. čl. pogodbe) podpisali potrdilo že dne 1.10.1991, v katerem je tudi namen izročitve akceptnih nalogov določen ("zavarovanje odplačila kredita po pogodbi 2/91 z dne 1.10.1991" - A5). Tako ni razjasnjeno, zakaj je dne 29.11.1991 tožena stranka (še enkrat) poslala tožeči stranki potrdilo o prejemu akceptnih nalogov "od L. d.d.". Ker pa se tu akceptni nalogi omenjajo skupaj z obveznicami, ni izključeno, kar tožena stranka ves čas zatrjuje (in njen zakoniti zastopnik izpoveduje - red. št. 16 spisa), da so bile obveznice (in očitno tudi še neki akceptni nalogi) prejete za debt to debt posel (B4). Obveznice, kot inštrument zavarovanja namreč v listinah spornega kreditnega posla niso omenjene; iz podatkov v spisu pa je razvidno, da naj bi jih tožena stranka vrnila tožeči stranki v vrednosti 100.000 DEM, s čemer se odpira vprašanje preseženega obsega zavarovanja po sporni pogodbi; tožeča stranka ni pojasnila od kod podatki o zapiranju dolga po sporni pogodbi z vnovčevanjem obveznic; sklicevanje prve stopnje na določbo 1049 in 1071 člena ZOR je materialnopravno zgrešeno, saj se te materialnopravne določbe nanašajo na deponiranje vrednostnih papirjev in kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednosti papirjev, v kateri je kreditodajalec banka. Pač pa bi z uporabo določb ZOR o vrednostnih papirjih in določil Zakona o vrednostnih papirjih (Ur.l. SFRJ št.

46/89) sodišče prve stopnje lahko prišlo do dejstev, ki bi razjasnila sporna vprašanja. Po 11. čl. citiranega zakona se namreč obveznica lahko uporablja za poravnavo obveznosti le pod pogoji in na način, o katerih se dogovorita imetnik in upnik. Po 26. členu cit. zakona je izplačilo zneska iz obveznice ali anuitetnega kupona vezano v primeru prinosnika, ki ni naveden na tem vrednostnem papirju, na odredbo osebe, ki je na njej navedena. Po 33. čl. cit. zakona naj bi hrbtna stran obveznice vsebovala vrsto podatkov, iz katerih je mogoče prepoznati namen njene uporabe. Zlasti pa v konkretnem primeru ni zaslediti, da bi pravdni stranki zadovoljivo odgovorili na pravno pomembna vprašanja, ki jih je sodišče prve stopnje naslovilo na stranki dne 17.4.1998 (red. št. 23 spisa). Dosledni odgovori na navedena vprašanja in zaslišanje oseb, ki so sklenile dogovor glede zavarovanja z obveznicami (in še drugimi akceptnimi nalogi), bi po mnenju drugostopnega sodišča lahko razjasnili zaenkrat nezadostno ugotovljeno dejansko stanje, v posledici katerega je vprašljiva pravilnost materialnopravne odločitve o zahtevkih strank, obseženih v delu izreka prvostopne odločbe, navedenem v izreku tega sklepa.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP). V zvezi s pritožbenimi razlogi, s katerimi pritožnica napada dopustnost kumulacije denarnega in stvarnopravnega zahtevka, kakor tudi vztraja pri zastaralnem ugovoru zoper zahtevek iz zastavljene stvari pa sodišče druge stopnje odgovarja: V prvem delu so pritožbeni razlogi nejasni, kar je mogoče pripisati nepravilnemu razumevanju tožbenega zahtevka tožeče stranke. Oba tožbena zahtevka, uveljavljana po načinu naknadne kumulacije (primerjaj 1. odst. 191. čl. ZPP), sta postavljena zoper isto toženko, zato v skladu z določbo 1. odst. 188. čl. ZPP za njuno kumulirano uveljavljanje, čeprav slonita na različni dejanski in pravni podlagi, ni nikakršne procesne ovire. Pritožničino razglabljanje gre v smeri, kot da bi tožeča stranka postavila zahtevek na vrnitev obveznic, vendar ga ni, pač pa je uveljavila, kot je sodišče prve stopnje že pravilno ugotovilo kondikcijski zahtevek zaradi preplačila vrnjenega posojila na podlagi, kot je zatrjevala, neupravičenega vnovčevanja obveznic. Tudi pritožbeno vztrajanje pri zastaralnem ugovoru je zgrešeno, kot je prvostopno sodišče prav tako pravilno ugotovilo, saj terjatve iz naslova neupravičene pridobitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku (glej 371. čl. ZOR).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v tej odločbi nakazana materialno pravna izhodišča upoštevati, raziskati vsebino dogovora strank glede obveznic z zaslišanjem obseb, ki so dogovor sklepale, ugotoviti namen uporabe obveznic, po potrebi pa se bo moralo tudi poslužiti strokovne pomoči izvedenca ustrezne stroke, da bo s pregledom finančnega poslovanja v zvezi s sporno pogodbo iz finančne dokumentacije obeh strank razbral relevantne podatke o višini in načinu likvidacije dolga po sporni pogodbi.

Odločitev o pritožbenih stroških je po določbi 3. odst. 166. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 485/99
• VSL sklep I Cp 1318/2003
• VDS Sklep Pdp 861/99