VSL sklep I Cpg 1199/99

Jedro

Le izjemoma se ustvarjalna individualnost (ki upravičuje avtorskopravno varstvo) kaže v eni sami besedi.

Pri znaku, ki se uporablja v gospodarskem prometu za označevanje blaga in ki se zavaruje z blagovno znamko, ne govorimo o avtorstvu, ampak o pravici uporabe znamke v gospodarskem prometu.

Pravna (ali fizična) oseba, ki dokaže, da je znak, ki ga uporablja v gospodarskem prometu toženec, istoveten ali podoben znaku, ki ga je uporabljal tožnik že pred prijavo (in priznanjem) toženčeve znamke, in da je bil tožnikov znak splošno znan kot označba blaga tožnika, lahko zahteva ugotovitev istovetnosti oz. podobnosti obeh znakov ter razglasitev tožnika za nosilca znamke.

 

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z začasno odredbo na zaseg, izključitev iz prometa in hrambo primerkov, embalaže in drugih predmetov, ki jih je tožena stranka označila z blagovno znamko JULIJANA; na prepoved prodaje blaga, označenega z blagovno znamko JULIJANA; ter na prepoved uveljavljanja kakršnihkoli zahtevkov proti drugotožeči stranki po določbah Zakona o industrijski lastnini (ZIL), v zvezi s prodajo vode pod blagovno znamko JULIJANA.

Tožeča stranka se je dne 16.7.1999 proti takšnemu sklepu pritožila.

Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je dne 20.7.1999 dopolnila pritožbene navedbe, hkrati pa je predložila dodatne listinske dokaze (priloge A10 - A20).

Dopolnitev pritožbenih navedb (v okviru pritožbenega roka) je sodišče druge stopnje upoštevalo, ne pa tudi dodatnih listinskih dokazov, saj tožeča stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da jih (brez svoje krivde) ni mogla predložiti do konca postopka zavarovanja pred sodiščem prve stopnje (smiselno 1. odst. 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)).

Pritožba ni utemeljena.

Iz navedb tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev izhaja, da naj bi tožena stranka kršila pravico uporabe znaka tožeče stranke JULIJANA, ki naj bi šele postal blagovna znamka. Ta znak, katerega avtor je prvotožeča stranka (kot akademski slikar), "je sestavljen iz imena in grafične podobe" in naj bi predstavljal avtorsko delo. Predvsem v besedi JULIJANA naj bi se namreč kazala ustvarjalna individualnost, ki naj bi narekovala avtorskopravno varstvo.

Vendar pa prvotožeča stranka v zvezi z napovedanim (bodočim) nedenarnim zahtevkom (po 167. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)) zgolj z (enostavčnimi) navedbami v predlogu z dne 21.5.1999 in s prilogo A1 ni uspela izkazati (niti do stopnje verjetnosti), da pri besedi JULIANA (izjemoma) ne gre za obče dobro (npr. za "znano, v Sloveniji široko uporabljano žensko ime") in da jo je zato mogoče monopolizirati, ter da gre pri besedi JULIJANA za enako grafično izvedbo kot pri besedi JULIANA, da bi bila lahko upravičena do zavarovanja z začasno odredbo po 1. odst. 170. čl.

ZASP. Ker prvotožeča stranka torej zaenkrat ni izkazala, da bi bila kršena njena izključna pravica po ZASP, pa v zvezi z napovedanim (bodočim) denarnim zahtevkom (po 168. čl. ZASP) tudi ne more biti upravičena do zavarovanja z začasno odredbo po (270. in 271. čl.) Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Pri znaku, ki se uporablja v gospodarskem prometu za označevanje blaga (oz. storitev) in ki se zavaruje z blagovno (oz. storitveno) znamko, ne govorimo o avtorstvu, ampak o pravici uporabe znamke v gospodarskem prometu. Zato je drugotožeča stranka zatrjevala (in izkazovala), da je znak (JULIJANA), ki ga v gospodarskem prometu uporablja tožena stranka, istoveten oz. podoben znaku (JULIANA), ki naj bi ga drugotožeča stranka uporabljala že pred prijavo (in priznanjem) blagovne znamke tožene stranke, in da naj bi bil znak drugotožeče stranke splošno znan kot označba blaga ("karavanške vode") drugotožeče stranke. Ob uveljavljanju navedenega zahtevka (nedenarne terjatve) po 1. odst. 100. čl. Zakona o industrijski lastnini (ZIL) pa je predlagala tudi izdajo začasne odredbe po (272. in 273. čl.) ZIZ.

Sodišče druge stopnje se s tem v zvezi ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da drugotožeča stranka ni (vsaj do stopnje verjetnosti) izkazala obstoja svoje terjatve. Iz podatkov spisa namreč zaenkrat izhaja, da je drugotožeča stranka na podlagi pogodbe s prvotožečo stranko (o uporabi "blagovne znamke" (priloga A2)) izkoriščala vodo iz zajetja v karavanškem cestnem predoru in jo plasirala na trg pod znakom (in ne blagovno znamko) JULIANA že pred dnem 7.11.1994, ko je tožena stranka vložila prijavo za priznanje blagovne znamke JULIJANA (prim. odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 8.8.1996 (priloga A3)). Ker je pri tej vodi šlo za prvo ustekleničeno vodo v Republiki Sloveniji, pa verjetno tudi ne more biti sporno, da je bil znak zanjo (JULIANA) splošno znan.

Nasprotno pa se sodišče druge stopnje lahko strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da drugotožeča stranka ni verjetno izkazala, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Iz vsebine dopisa tožene stranke z dne 4.2.1999 (priloga A9) namreč dejansko ni mogoče razbrati, da bi tožena stranka kakorkoli nameravala "blokirati prodajo blaga (drugo)tožeče stranke".

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. čl. ZPP/77 v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (1. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je namreč v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno (do stopnje verjetnosti) ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Potrebno je namreč tudi upoštevati, da lahko začasna odredba varuje le terjatev iz predlagane sodbe, po kateri pa drugotožeča stranka v zvezi s 1. odst. 100. čl. ZIL zaenkrat ne zahteva, da se (namesto tožene stranke) razglasi za nosilca znamke JULIJANA, temveč znaka JULIANA ("oznake oz. komercialnega imena"), ki naj bi (kot navedeno) šele postal blagovna znamka.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 166. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP/77, obeh v zvezi s 15. čl. ZIZ, sklenilo, da sama trpi njene stroške (2. točka izreka).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 356/2005
• VSL sodba I Cpg 957/2000
• sodba U 1631/2006