VSL sklep I Cpg 1020/98

Jedro

Sodišče mora ugotavljati le sporna dejstva.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v delu, s katerim je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ig ... ostal v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.340.462,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1995 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške 40.009,00 SIT (delno prvi odstavek izreka) - v delu, s katerim je bilo ugotovljeno, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.340.462,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1995 dalje (drugi odstavek izreka) in - v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 102.044,00 SIT (tretji odstavek izreka), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje delu, v katerem je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ig ... ostal v veljavi v 1. točki izreka za znesek 214.109,30 SIT2 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1995 do plačila (delno prvi odstavek izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ig ... ostane pod točko 1 in točko 3 izreka v celoti v veljavi.

Ugotovi se, da nasprotna terjatev tožene stranke v višini 2.340.353,05 SIT z zakonitimi obrestmi od 31.3.1995 ne obstoji.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 102.044,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki zaradi zamude tožeče stranke pri dobavi naročenega viličarja ni nastala škoda, zaradi česar je neutemeljena ugotovitev, da ne obstoji njen nasprotni zahtevek. Podlaga temu zaključku je nepravilna ugotovitev, da tožena stranka ni plačala računa za nadomestno skladišče, saj to ni res. Račun je bil dejansko plačan, saj iz žiga v desnem kotu računa izhaja, da je bil odobren za izplačilo. Plačilo računa sta tudi potrdili zaslišani priči B. in K..

Sicer pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji tega dejstva ni izpodbijala.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah 2. odst.

365. člena ZPP. Pri tem preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko, da mora plačati tožeči stranki znesek 214.109,30 SIT s pripadki le v mejah uradnega preizkusa, saj tožena stranka glede tega dela v pritožbi ni podala nobenih razlogov. Pritožba v tem obsegu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP. Na ugotovljeno dejansko stanje, da znaša drugi obrok kupnine za viličarja, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki po pogodbi 21576 z dne 9.12.1994 2.554.462,30 SIT ter, da tožena stranka ni izkazala, da je kupnino v višini 214.109,30 SIT plačala, pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je naložilo toženi stranki plačati kupnino v tem obsegu. Zato je bilo v tem delu pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi v tem obsegu izpodbijano sodbo (368. člen ZPP).

Pritožba je utemeljena v delu, s katerim je bila z izpodbijano sodbo tožena stranka obsojena plačati tožeči stranki znesek 2.340.353,05 SIT s pripadki in v delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji njena terjatev do tožeče stranke v enaki višini. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da ji je zaradi zamude pri dobavi zgoraj navedenega viličarja nastala škoda. Zaradi zamude namreč ni mogla pravočasno preseliti svojega blaga iz enega skladišča v drugega, zaradi česar je bila prisiljena plačati najem obeh skladišč. Zato je proti tožeči stranki uveljavljala odškodninski zahtevek, ki ga predstavljajo stroški skladiščenja, ki jih je plačala enemu od skladišč in sicer podjetju M. d.d., Kranj za čas zamude v višini 2.340.353,05 SIT. Le-tega je uveljavljala v pobot napram vtoževani terjatvi. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 2.340.353,05 SIT, oprlo na dejstvo, da tožena stranka ni dokazala, da je imetniku skladišča kar-koli plačala. To dejstvo pa nima opore niti v navedbah strank niti v izvedenih dokazih. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala njenih navedb, da je plačala skladiščne storitve za skladišče pri podjetju M. d.d., Kranj za čas zamude, zato bi moralo sodišče prve stopnje to šteti, kot nesporno (219. člen ZPP). Ker temeljijo nadaljni zaključki sodišča prve stopnje na zgoraj navedenem nepravilno ugotovljenem dejstvu, so tudi ti nepravilni, v posledici česar pa je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (1. odst. 370. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali obstojijo vsi elementi odškodninske odgovornosti tožeče stranke in ponovno odločiti o še spornem delu tožbenega zahtevka ter o v pobot uveljavljani odškodninski terjatvi tožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 166. člen ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 1547/2002
• VSL sodba I Cpg 798/2001
• VSL sodba I Cpg 154/99