VSL sklep I Cpg 1058/99

Jedro

Plačilo obresti od vtoževanih računov je tožeča stranka zahtevala že v izvršilnem predlogu. Zato kapitalizacije obresti od zapadlosti računov do plačila ne pomeni razširitve tožbenega zahtevka.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da ji je tožena stranka neugotovljenega dne po 10.1.1996 odvzela mirno posest s številkami določenih telefonskih linij s tem, da je naročila T.S. izklop določenih telefonskih linij ter da je dolžna za to na svoje stroške v treh dneh dati nalog pristojni službi T.S. PE L. za priklop določenih telefonskih linij,kakor tudi, da se ji v bodoče prepoveduje na tak način posegati v posest tožeče stranke. Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 247.401,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1999 do plačila.

Zoper tak sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odstavka 353. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Na vročeno pritožbo je nasprotna stranka odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je glede na določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS štev. 26/99) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ šev. 4/77 - 27/99, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je zelo izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopnega sklepa, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi trditvami še dodaja: Pritožba najprej smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo prvostopno sodišče zagrešilo z listinami nasprotujočo ugotovitvijo, da je bila v pravdni zadevi opr.štev. II P 445/95 ugotovljena tožeča stranka, kot oseba, ki je toženi stranki odvzela zadnjo mirno posest spornih prostorov. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Drži sicer navedba pritožnika, da gre v tem delu razlogov prvostopne odločbe za pomotno navedbo stranke na pasivni stranki motenjske pravde med tukajšnjo toženo stranko kot tožnico in D.B., Ljubljana, V. 19 kot tožencem, vendar pa navedena ugotovitev na napadeno odločbo nima nikakršnega vpliva, zlasti ne zatrjevanega, torej, da se sklep zaradi tega ne bi dal preizkusiti. V okviru okoliščin, ki jih je prvostopno sodišče v reševanju predmetnega spora upoštevalo, je namreč pomembna le ugotovitev, da je bila tožena stranka kot posestnik prostorov, tako shrambe v stanovanju v visokem pritličju stanovanjske hiše Ljubljana, V. 19 (glej I Cp 224/99 z dne 17.2.1999 - C 2),kot tudi poslovnih prostorov v I. nadstropju stanovanjske hiše Ljubljana, R. 1 (glej Cpg 1466/96 z dne 19.11.1996 v priloženem spisu z opr.štev. VII Pg 605/95) v tej posesti motena. V tej zvezi je pravilen materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, ki je izhajalo iz obravnavanja vprašanja posesti telefonskih linij skozi obravnavanje vprašanja posesti prostorov, v katerih so te napeljane, da je tožeča stranka z odvzemom posesti slednjih, odvzela toženi stranki tudi posest prvih, zaradi česar je bila njihov viciozni posestnik.

Pritožbeno sklicevanje na pomembnost dejstev o lastništvu telefonskih linij in lastništvo stanovanja na V. 19, ni utemeljeno. Pritožnica ne navaja kakšen pravni pomen naj bi ti zatrjevani dejstvi glede na posebnosti o relevantnih vprašanjih v posestnih sporih imeli, zato ji je na splošno potrebno odgovoriti, da druga stvarno pravna upravičenja, razen vprašanja mirne posesti kot res facti, niso pravno upoštevna. Nenazadnje pa gre pri prvi trditvi tudi za nedopustno novo dejstvo (glej 1. odstavek 496.a člena ZPP), saj tožeča stranka tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, na vsebino izpovedi zakonitega zastopnika o tej okoliščini, pa se kot na svojo trditev, ne more sklicevati; pri drugi trditvi pa gre za sprenevedanje, saj je prav tožeča stranka v tožbi trdila, da je posestnik telefonskih linij na obeh lokacijah.

Pravnemu naziranju pritožnice, da se telefonske linije zato, ker so nekaj "živega" in delujočega, prenosljivega z ene lokacije na drugo, ne sme obravnavati skupaj s poslovnim prostorom, je po mnenju pritožbenega sodišča zgrešeno in v zvezi s tem se pritožbeno sodišče sklicuje tako na svoje, v odločbah opr.štev. Cpg 504/96 z dne 7.5.1996 (red.štev. 24 spisa), in opr.štev. Cpg 1022/96 z dne 28.1.1997 (red.štev. 32 spisa) že izpostavljeno materialnopravno izhodišče, kot na v tem pogledu prav tako povsem pravilne razloge izpodbijanega sklepa.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 380.člena ZPP).

Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške (1.odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 1865/99
• VSK sklep I Cp 998/2004
• VSK sklep I Cp 298/2005