VSL sklep I Cpg 1074/99

Jedro

Glede predložitve listin se drugotožena stranka sklicuje na situacijo, ki jo ureja določilo 233. člena ZPP (ko je listina pri nasprotni stranki) in ne na situacijo iz 232. člena ZPP, kot zmotno meni sodišče. Sodišče je bilo zato dolžno tožečo stranko pozvati k predložitvi listin, kot je to predlagala drugotožena stranka.

Zaslišanje priče ne more nadomestiti navedb strank o pomembnih dejstvih, s katerimi stranka izpodija navedbe in dokaze nasprotne stranke (primerjaj 219. in 1. odst. 299. člena ZPP). Informativnih dokazov ZPP ne pozna. Stranka sama je bila zato dolžna obrazložiti finančno konstrukcijo, s katero bi utemeljevala svoje trditve, da ni šlo za sklenitev škodljive pogodbe, zaslišanje predlagane priče pa bi lahko služilo le potrditvi zatrjevanih dejstev. Povezanost dejstev s predlaganimi dokazi je posebej opredeljena v 1. odst. 300. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo (predlaganih) dokazov s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz.

Po 1. odst. 104. člena ZOR mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Pravila o sočasni izpolnitvi kondikcijskega zahtevka veljajo tudi v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe, razen v primeru iz 2. odst. 104. člena ZOR, na katerega pa prvostopno sodišče svoje odločitve ni oprlo. Pravilo o sočasni izpolnitvi iz 1. odst. 104. člena ZOR izhaja iz načela, da iz izpolnitve neveljavnega (ničnega) posla, ena stranka na račun druge ne sme neupravičeno obogateti. S tem, ko je prvostopno sodišče za presojo višine oškodovanja družbene lastnine in višine vrnitvenega zahtevka iz nične pogodbe, upoštevalo le plačilo prvotožene stranke po izstavljenih računih tretjetoženi (v koloni A revizijskega poročila na strani 10 in strani 11), ni pa upoštevalo tudi koristi prvotožene stranke, določila 1. odst. 104. člena o vračanju prejete izpolnitve ni uporabilo pravilno.

 

Izrek

1. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki in 5.b točki izreka razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbi tretjetožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom se v 2. točki in 5.c točki izreka razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo v zvezi s popravnim sklepom je prvostopno sodišče drugotoženi stranki naložilo, da mora prvotoženi plačati 35.778.727,80 SIT z obrestmi (1. točka izreka sodbe), tretjetoženi stranki pa je naložilo, da mora prvotoženi plačati 11.169.750,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tretjetožena stranka dolžna prvotoženi plačati 3.566.348,00 SIT z obrestmi (3. točka izreka) ter tožbeni zahtevek, po katerem je drugotožena stranka dolžna sprejeti sklep o izbrisu nekaterih dejavnosti ter priglasiti izbris dejavnosti v sodnem registru (4. točka izreka). Zahtevo prvotožene stranke za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo (5.a točka izreka), drugotoženi in tretjetoženi stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (5.b in 5.c točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili drugotožena in tretjetožena stranka, vsaka v delu, v katerem v prvostopnem postopku ni uspela.

Drugotožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Prvostopnemu sodišču je očitala bistveno postopkovno kršitev, ker iz sodbe niso razvidni razlogi za zavrnitev podanih dokaznih predlogov, zato je tudi neutemeljen očitek sodišča, da ni uspela dokazati neresničnosti dejstev, ugotovljenih v revizijskem poročilu. Že v prvostopnemu postopku je predlagala, da tožeča stranka predloži vse gradbene situacije ter vse račune, predlagala pa je tudi postavitev izvedenca finančne in gradbene stroke. Brez listin, ki so bile podlaga za izdelavo revizijskega poročila, slednjega ni mogla preveriti. Sicer pa je že na prvi pogled jasno, da vsota računov ne more biti višina oškodovanja družbene lastnine, saj so vanje vključeni tudi stroški (plačilo za opravljeno delo, nabavljeni material, davke). Priglasila je pritožbene stroške.

Tretjetožena stranka je v pritožbi uveljavlja "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Absolutno bistveno postopkovno kršitev vidi že v izreku sodbe, ki je sam s seboj v nasprotju, saj je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 14.736.000,00 SIT, v katerem pa je vsebovan tudi znesek, za katerega je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Uveljavlja tudi zastaranje tožbenega zahtevka, saj je višina oškodovanja po revizijskem poročilu ugotovljena za čas od avgusta 1991 do septembra 1995, tožbo za plačilo odškodnine pa je vložila tožeča stranka šele 22.7.1996. Sodišče je neutemeljeno kot presplošne zavrnilo predloge tožene stranke za zaslišanje strank in zaslišanje F.P., ki bi pojasnil finančno konstrukcijo in dokazal, da ni šlo za sklenitev škodljive pogodbe. Predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke ni sledila, ker je bil izvedenec postavljen v kazenski zadevi, ki se vodi zoper F. P. zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja sklenitve škodljive pogodbe. 8.6.1999 je izvedenka izdelala mnenje, ki ga prilaga pritožbi in iz katerega je moč zaključiti, da ni prišlo do oškodovanja družbene lastnine in sklenitve škodljive pogodbe.

Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi drugotožene stranke: Prvostopno sodišče neutemeljeno drugotoženi stranki očita, da ni uspela izpodbiti ugotovitev revizijskega organa, izhajajočih iz revizijskega poročila o višini oškodovanja družbene lastnine, češ da sama sodišču ni predložila listin, s katerimi bi dokazovala neresničnost v revizijskem poročilu ugotovljenih dejstev, niti ni navedla tehtnih razlogov, da listin sama ne more predložiti. Pri tem se je sodišče zmotno oprlo na določilo 232. člena ZPP. Drugotožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 10.9.1998 pojasnila, da z listinami (računi in gradbenimi situacijami), ki naj bi bile podlaga sestavi revizijskega poročila, ne razpolaga in da jih je očitno prevzela tožeča stranka (list. št. 77). Do teh trditev se tožeča stranka ni opredelila. Glede predložitve listin se torej drugotožena stranka sklicuje na situacijo, ki jo ureja določilo 233. člena ZPP (ko je listina pri nasprotni stranki) in ne na situacijo iz 232. člena ZPP, kot zmotno meni sodišče. Sodišče je bilo zato dolžno tožečo stranko pozvati k predložitvi listin, kot je to predlagala drugotožena stranka. Razumljivo je, da drugotožena stranka, v kolikor z listinami ne razpolaga, ne more določno in argumentirano izpodbijati ugotovitev iz revizijskega poročila. Zakaj je prvostopno sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog drugotožene stranke za postavitev izvedenca finančne in gradbene stroke (list. št. 77), ki naj bi po stroškovni analizi posameznega računa ugotovila, ali je do oškodovanja družbene lastnine sploh prišlo in v kakšni višini (ponovljen dokazni predlog tudi na naroku za glavno obravnavo dne 8.4.1999), pa iz razlogov sodbe ni razvidno. Utemeljenosti zavrnitve tega dokaznega predloga pritožbeno sodišče zato niti ne more preizkusiti. Sodišče je namreč pojasnilo svoj sklep o zavrnitvi predloga, sprejet na naroku za glavno obravnavo dne 8.4.1999 le v zvezi s predlogom tretjetožene stranke, ne pa tudi drugotožene. Ob povedanem se izkaže, da dokazni postopek v zvezi s tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper drugotoženo stranko, ni bil v celoti izčrpan. Na podlagi 3. odst. 370. člena ZPP je bilo zato potrebno pritožbi drugotožene stranke ugoditi in sodbo v 1. in posledično 5.b točki izreka razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v dopolnitev dokaznega postopka v nakazani smeri.

K pritožbi tretjetožene stranke: V pritožbi očitano bistveno postopkovno kršitev iz 13. točke 2. odst.

354. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe v 2. točki glede na 3. točko sam s seboj v nasprotju, je prvostopno sodišče zaradi očitne računske pomote na podlagi 342. člena ZPP saniralo z izdajo popravnega sklepa z dne 13.7.1999, ki s pritožbo ni bil izpodbijan.

Po izdaji popravnega sklepa zato očitane postopkovne kršitve ni več.

Tretjetožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zastaranje terjatve iz naslova oškodovanja družbene lastnine, ker naj bi do oškodovanja po trditvah tožeče stranke prišlo že v avgustu 1991, tožba pa je bila vložena šele 22.7.1996. Pri oškodvanju družbene lastnine namreč ne gre za škodo v smislu pravil odškodninskega prava, pač pa za prikrajšanje družbene lastnine, ki se na drugi strani v zasebni lastnini izkaže kot njeno povečanje (tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. III Ips 99/94). Gre torej za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve v smislu člena 210 in nadaljnjih ZOR. Za take terjatve pa velja po 371. členu ZOR splošni 5-letni zastaralni rok. Vtoževana terjatev zato ni zastarala.

Utemeljeno je prvostopno sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje priče F.P. in za zaslišanje strank. Zaslišanje priče ne more nadomestiti navedb strank o pomembnih dejstvih, s katerimi stranka izpodija navedbe in dokaze nasprotne stranke (primerjaj 219. in 1. odst. 299. člena ZPP). Informativnih dokazov ZPP ne pozna.

Stranka sama je bila zato dolžna obrazložiti finančno konstrukcijo, s katero bi utemeljevala svoje trditve, da ni šlo za sklenitev škodljive pogodbe, zaslišanje predlagane priče pa bi lahko služilo le potrditvi zatrjevanih dejstev. Povezanost dejstev s predlaganimi dokazi je posebej opredeljena v 1. odst. 300. člena ZPP, po katerem sodišče odredi izvedbo (predlaganih) dokazov s sklepom, v katerem se navede sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz.

Šele pritožbi priloženo izvedensko mnenje, izdelano v kazenskem postopku dne 8.6.1999 (že po izdaji izpodbijane sodbe), ki naj bi dokazovalo, da do sklenitve škodljive pogodbe in s tem oškodovanja družbene lastnine, ni prišlo, pritožbeno sodišče kot pritožbene novote skladno s 1. odst. 496.a člena ZPP ni smelo presojati.

Izvedensko mnenje, čeprav pridobljeno šele po zaključku glavne obravnave, ni dokaz z izvedencem, ki ga brez svoje krivde tretjetožena stranka ni mogla predlagati že v postopku na prvi stopnji. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno pojasnilo, ki prav tako predstavlja nedovoljeno in neupoštevno pritožbeno nevoto, da tretjetožena stranka ni sledila predlogu sodišča za postavitev izvedenca finančne stroke, ker je bil slednji že postavljen v kazenskem postopku. Na to dejstvo bi stranka sodišče lahko opozorila že v prvostpnem postopku.

Ob povedanem se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče pri oceni višine oškodovanja družbene lastnine materialno pravo napačno uporabilo. Po 1. odst.104. člena ZOR mora namreč vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe. Pravila o sočasni izpolnitvi kondikcijskega zahtevka veljajo tudi v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe, razen v primeru iz 2. odst. 104. člena ZOR, na katerega pa prvostopno sodišče svoje odločitve ni oprlo. Pravilo o sočasni izpolnitvi iz 1. odst. 104. člena ZOR izhaja iz načela, da iz izpolnitve neveljavnega (ničnega) posla, ena stranka na račun druge ne sme neupravičeno obogateti. S tem, ko je prvostopno sodišče za presojo višine oškodovanja družbene lastnine in višine vrnitvenega zahtevka iz nične pogodbe, upoštevalo le plačilo prvotožene stranke po izstavljenih računih tretjetoženi (v koloni A revizijskega poročila na strani 10 in strani 11), ni pa upoštevalo tudi koristi prvotožene stranke, določila 1. odst. 104. člena o vračanju prejete izpolnitve ni uporabilo pravilno. Kolikšna je bila korist, ki jo je prvotožena stranka prejela s storitvami tretjetožene stranke, pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo. Šele po ugotovitvi navedenega dejstva, bi sodišče lahko presodilo utemeljenost višine tožbenega zahtevka. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki in posledično v 5.c točki izreka razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst.498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1136/2000
• VSK sklep II Cpg 150/2000
• VSL sklep II Cp 2180/2004