VSL sklep I Cpg 1374/98

Jedro

Delna sodba pri eventualni kumulaciji tožbenih zahtevkov ni možna.

Nepravilna je uporaba določil o delni sodbi, kadar so vsi tožbeni zahtevki zreli za končno odločbo.

Sodišče lahko zavrne tožbeni zahtevek šele, ko ga presodi iz vseh možnih pravnih podlag.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. I Ig 132/96 z dne 8.5.1996, ohranilo v veljavi za 2,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1996 do plačila in za 16.140,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1996 do plačila. V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je iz obrazložitve sodbe razvidno, da naj bi o podrejenem tožbenem zahtevku in pravdnih stroških sodišče odločalo, ko (in če) bi odločitev o primarnem tožbenem zahtevku postala pravnomočna.

Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki I. odstavka 353. člena ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožnica očita prvostopnemu sodišču nepravilno uporabo procesnih pravil, saj bi po njenem mnenju moralo prvostopno sodišče o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku, ki sta glede pravne in dejanske podlage v medsebojni zvezi, odločiti z isto sodbo, torej bi po zavrnitvi primarnega zahtevka moralo odločiti še o podrejenem tožbenem zahtevku. Če se zoper sodbo ne bi pritožila, bi bilo o zadevi pravnomočno razsojeno, tožeča stranka pa bi bila prekludirana v svojih pravicah.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega sodišča materialnopravno pravilna, saj se po njenem mnenju sodišče ne more spuščati v razpravljanje o eventualnem zahtevku, dokler ni dokončno odločeno, da se zavrne glavni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v tem sporu postavila primarni tožbeni zahtevek na plačilo še neplačane glavnice v višini 2,30 SIT in zakonitih zamudnih obresti v višini 52.875,40 SIT, ki jih je izračunala kot obrestne obresti (anatocizem), sklicujoč se na III. odstavek 400. člena ZOR.

Sklicevala se je namreč na analogno uporabo te določbe, ker je po standardni klasifikaciji dejavnosti razvrščena med "druge finančne organizacije". Upravičenju tožeče stranke do anatocizma se je tožena stranka v sporu upirala. Zato je tožeča stranka dne 6.5.1998 (redna številka 10 spisa) postavila še podredni (eventualni) tožbeni zahtevek na plačilo 148.760,20 SIT (s procesnimi zamudnimi obrestmi), pri čemer je v tem primeru svoj obrestni zahtevek (iz iste glavnice, to je zamujenega plačila kupnin po 130. členu Stanovanjskega zakona, z istimi kronološkimi komponentami glede teka zamudnih obresti) oprla na uporabo 313. člena ZOR.

V obravnavanem primeru gre torej za isti individualizirani zahtevek, ki je po predmetu obrestni zahtevek, po obsegu pa različen le zaradi različne pravne podlage. To pa pomeni, da je imelo sodišče prve stopnje pred seboj en sam materialnopravni (obrestni) zahtevek, procesno postavljen v obliki eventualne kumulacije zaradi dveh pravnih podlag. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ne glede na to da je tožeča stranka sicer nespretno uveljavljala svoj zahtevek iz materialnopravnega razmerja. V podrednem zahtevku je namreč vsebovan tudi primarni (ki je po višini nižji). Vendar pa je mogoče prepoznati, da iz naslova obresti zahteva tožeča stranka en sam denarni znesek, katerega višina pa je odvisna od tega, po kateri pravni podlagi je izračunan in morebiti utemeljen.

Sodišče ne sme zavrniti tožbenega zahtevka, preden ga ne presodi z vseh možnih pravnih vidikov, oziroma ga sme zavrniti šele, če se je prepričalo, da dejansko stanje ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu (glej III. odstavek 186. člena ZPP/77). Ko je v konkretnem primeru presodilo, da na podlagi III. odstavka 400. člena ZOR tožeča stranka zamudnih obresti ne more uveljavljati, bi moralo presoditi še, ali jih pa (v tem že postavljenem generičnem zahtevku) lahko zahteva po 313. členu ZOR. Protislovno je razsoditi, da tožeči stranki ne gre 52.875,40 SIT iz naslova zamudnih obresti po prvi zatrjevani pravni podlagi, če ji nemara gre po drugi zatrjevani pravni podlagi. Zato je v pravni teoriji zaslediti povsem enotno mnenje, da delna sodba, kakršna je tudi izpodbijana sodba (glej I. odstavek 329. člena ZPP/77), pri eventualni kumulaciji (glej II. odstavek 188. člena ZPP/77) ni možna, ker lahko vodi v protislovje (primerjaj komentar pod 8. točko k 318. členu "Pravdnega postopka" avtorjev Juharta - Udeta - Wedam Lukičeve, Ur. l. SRS, Ljubljana 1974; paragraf 87/5 in paragraf 129/2 "Gradžanskega parničnega procesnega prava" avtorjev Trive - Belajca - Dike, Zagreb 1986; in paragraf 153 "Civilnega procesnega prava" avtorja prof. Jožeta Juharta, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961).

Izdaja izpodbijane delne sodbe pa je v konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča tudi v nasprotju z določilom I. odstavka 329. člena ZPP/77, in sicer zato, ker je iz podatkov v spisu razvidno, da sta se stranki spora o dejanskih in materialnopravnih vprašanjih glede obrestnega zahtevka tožeče stranke (postavljenega v obliki eventualne kumulacije) že izčrpno izrekli in bi bilo tako mogoče o obeh zahtevkih dokončno odločiti.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je uveljavljani pritožbeni razlog podan, saj je sodišče prve stopnje določila 329. člena ZPP/77 uporabilo nepravilno, to pa je vplivalo na zakonitost sodbe (I. odstavek 354. člena ZPP/77). Zato je bilo potrebno pritožbi ugoditi in napadeno sodbo v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (I. odstavek 369. člena ZPP/77).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje z isto sodbo razsodi o zahtevkih (zahtevku) tožeče stranke (glej II. odstavek 325. člena ZPP/77). Ker bo obrestni zahtevek tožeče stranke presojalo še iz pravne podlage po 313. členu ZOR, bi morda kazalo izdani sklep o izvršbi v celoti razveljaviti, saj je v njem zajet obrestni zahtevek tožeče stranke do višine 52.875,40 SIT, medtem ko uveljavljan po 313. členu ZOR znaša 148.760,20 SIT. Če bo spoznalo, da na tej pravni podlagi tožeča stranka utemeljeno zahteva zamudne obresti, bo vsekakor moralo preizkusiti njen (nejasen) izračun (obračun) z dne 5.5.1998 (priloga A7).

Odločitev o pritožbenih stroških je po določbi III. odstavka 166. člena ZPP/77 pridržana za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 172/2005
• VDS sklep Psp 126/2003
• VSL sklep II Cp 2315/2005