VSL sklep I Cpg 1036/99

Jedro

Postopek vročanja mora biti izpeljan v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo R Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Z a v r n e se predlog, da se pravnomočni odločbi sodišča v Trstu z oznako D.I. 1/97, R.G. 3766/96 z dne 28.12.1996, izdani v zadevi upnika firme M.V.A.P.in c. snc, Trieste, Via P.S. 5/1, Italija, proti dolžniku S.K. d.o.o., G. 148, Kranj, prizna pravna veljavnost in izvršljivost v Republiki Sloveniji.

Predlog predlagatelja za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo pravno veljavnost in izvršljivost pravnomočni odločbi sodišča v Trstu z oznako, navedeno v izreku tega sklepa, v Republiki Sloveniji.

Zoper sklep se je nasprotna stranka pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zavrne priznanje tuje sodne odločbe, podrejeno pa, da odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne istemu sodišču v ponovno odločanje.

Predlagatelj je odgovoril na pritožbo nasprotne stranke in predlagal njeno zavrnitev ter hkrati priglasil tudi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (dalje ZUKZ) v 86. in naslednjih členih ureja priznanje in izvršitev tujih odločb. Po 1. odst. 88. člena ZUKZ sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če v zvezi z ugovorom osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta ni mogla sodelovati v postopku zaradi nepravilnosti v postopku. Po 8. členu Ustave Republike Slovenije (dalje USTAVE) morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

Pošiljanje in vročanje sodnih in nesodnih pisanj sta uredili že FLRJ Jugoslavija in Republika Italija v Konvenciji o vzajemni pravni pomoči v civilnih in upravnih zadevah dne 3. decembra 1960 (dalje KONVENCIJA). Ta konvencija je začela veljati 20.1.1976 (Ur. l. FLRJ - mednarodne pogodbe, št. 5/63). Republika Slovenija pa je notificirala nasledstvo te konvencije z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, dne 29.7.1992 (Ur. l. RS - mednarodne pogodbe, št. 11/92). Na podlagi 8. člena Ustave je tako na podlagi predloženih dokazil predlagatelja o vročitvi pravnomočnega in izvršljivega sklepa sodišča v Trstu (A/4) sodišče druge stopnje ocenjevalo ali je bila vročitev opravljena v skladu s 4. do 9. čl. Konvencije.

V prilogi A/4 v spisu izvršilnega oddelka Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 98/007110 je rdeča povratnica, s katero je predlagatelj dokazoval, da je bila omenjena odločba sodišča v Trstu poslana preko sodnega kurirja tega sodišča direktno nasprotni stranki. Takšna vročitev pa ni bila pravilna.

V skladu s 4. členom Konvencije se sodna pisanja, namenjena osebam, ki prebivajo ali imajo začasno bivališče na ozemlju ene ali druge države pogodbenice pošiljajo neposredno z ene strani preko Sekretariata za pravosodno upravo ljudskih republik (sedaj preko Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije), z druge strani pa preko Ministrstva za pravosodje Republike Italije. Le v upravičenih primerih skrajne nujnosti lahko pristojni sodni organi držav pogodbenic občujejo med seboj neposredno. Nadaljni postopek je urejen v 6. členu konvencije tako, da se spremni dopis za vročitev sodnih pisanj sestavi v uradnem jeziku zaprošene države (v konkretnem primeru Republike Slovenije) in mora poleg uradnega podpisa in pečata, vsebovati še naslednje podatke: 1. ime organa, ki je pisanje izdal, 2. naravo zadevnega pisanja, 3. ime in poklic strank in 4. ime in naslov prejemnika.

Sodna pisanja, ki se jih vroča, se sestavljajo v uradnem jeziku države prosilke (italijanskem jeziku) in morajo biti opremljena z uradnim pečatom in podpisom. Kot izhaja iz predloženih dokazil predlagatelja, predpisani postopek vročanja po 4. in 6. členu Konvencije nasprotni stranki ni bil opravljen. Odločba sodišča v Trstu bi morala biti opremljena s spremnim dopisom, nato pa bi, po 8. členu Konvencije, morala biti vročena skladno z zakonodajo Republike Slovenije. Šele v primeru, če bi sodno odločbo Sodišča v Trstu vročalo Ministrstvo za pravosodje nasprotni stranki, bi prišla v poštev uporaba določb Zakona o pravdnem postopku, ki v 134. čl ZPP ureja način vročanja pisanj.

S sestavo spremnega dopisa v skladu s 6. čl. konvencije v jeziku zaprošene države je zagotovljena tudi pravica stranke iz 62. čl. Ustave do uporabe svojega jezika in pisave, ki določa, da ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopku pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določi zakon.

Sodišče prve stopnje je sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar pa je napačno razlagalo določbe 4. do 9. člena Konvencije.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotne stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (dalje ZNP).

Po 2. odst. 1. člena ZNP je postopek priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb nepravdni postopek. Po 1. odst. 35. čl. ZNP pa vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ker v konkretnem primeru zakon glede plačila stroškov ne ureja drugačnega postopka, je sodišče druge stopnje predlog predlagatelja za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 187/2022
• VSC Sklep PRp 58/2023
• Sklep Cpg 3/2006