VSL sklep I Cp 715/99

Jedro

Navedba naslova tožene stranke je obligatorna sestavina tožbe.

Naslov tožene stranke v tožbi mora biti tak, da je na njem možno vročiti sodna pisanja (dejanski naslov).

Če tožeča stranka, po pozivu sodišča, da popravi tožbo tako, da nevede pravi naslov tožene stranke, sodišču sporoči nov naslov, pa se ugotovi, da tudi na tem naslovu ni možno vročiti tožbe toženi stranki, takšne vloge tožeče stranke ni možno obravnavati kot pravilno popravo tožbe. V takšnem primeru je podan zakonski dejanski stan iz 4. odst. 109. čl. ZPP, na podlagi katerega sodišče zavrže tožbo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim skleopm, na podlagi 4. odst.

109. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 14.7.1998, ker tožeča stranka tožbe ni popravila tako, da bi navedla pravilen naslov tožene stranke.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker tožeča stranka ni prejela obvestila, da vročitev tožbe toženi stranki na sedežu podjetja, v katerem je tožena stranka zaposlena, ni možna. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V dopolnitvi pritožbe še navaja, da ima podjetje še vedno sedež na naslovu, ki ga je tožeča stranka sporočila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker tožbe ni bilo mogoče vročiti toženi stranki na naslovu, ki ga je tožeča stranka navedla v tožbi, je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo, da popravi tožbo tako, da navede pravilen in popolen naslov tožene stranke. Tožeča stranka je v vlogi z dne 30.11.1998 predlagala, da naj se tožba poskuša vročiti toženi stranki na delovnem mestu, kjer je zaposlena in da naj sodišče opravi poizvedbe o pravilnem in popolnem naslovu tožene stranke. Vse kar je tožeča stranka predlagala v citiranem dopisu, je sodišče prve stopnje naredilo, in sicer: 1.Tožbo je ponovno poskušalo vročiti na naslov F.n. kraj, po sodnem kurirju, ki je pri tem ugotovil, da tožena stranka na tem naslovu že nekaj let ne stanuje več; 2. Opravilo je poizvedbe o naslovu tožene stranke pri Upravni enoti in na Ministrstvu za notranje zadeve, Oddelek za centralni register prebivalstva, ki sta sodišču sporočila, da ima tožena stranka še vedno prijavljeno stalno prebivališče na naslovu FD.n. kraj (naslov v tožbi); 3. Poskušalo je vročiti tožbo na sporočenem naslovu podjetja in pri tej vročitvi ugotovilo, da se je podjetje pred leti odselilo s tega naslova.

Po vseh teh opravljenih dejanjih je tožbo tožeče stanke zavrglo, ker je štelo, da tožeča stranka tožbe ni popravila tako, kot ji je bilo naloženo s sklepom z dne 8.9.1998 (list.št. 8) in sicer na podlagi določila 4. odst. 109. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje kot pravilno. Navedba naslova stranke je obligatorna sestavina tožbe (2. odst. 106. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 186,. čl. ZPP). Naslov tožene stranke je navedeno pravilno, če ji je na njem možno vročiti sodna pisanja. Navedba naslova, na katerem stranki ni možno vročiti sodnih pisanj, čeprav ima na njem stalno prijavljeno prebivališče, ni pravilna navedba naslova tožene stranke v smislu zgoraj citiranih določil. Iz tega sledi, da tožena stranka z vlogo z dne 30.11.1998 ni izpolnila zahteve sodišča, da popravi tožbo tako, da navede pravilen in popolen naslov tožene stranke, ker ni sporočila tak naslov, na katerem bi bilo možno tožbo vročiti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zato imelo pravno podlago za zavrženje tožbe v določilu 4. odst. 109. čl. ZPP.

Pritožbena navedba, da je odločitev sodišča preuranjena, ker tožeče stranke ni obvestilo, da tožbe toženi stranki ni možno vročiti na njenem delovnem mestu, ni utemeljena. Tožeča stranka je bila s sklepom pozvana, da sporoči pravi (dejanski) naslov tožene stranke.

Tožeča stranka je bila tako opozorjena, da mora sporočiti dejanski naslov tožene stranke, torej naslov, na katerem bo možna vročitev tožbe toženi stranki. Sporočitev drugega oziroma dodatnega naslova, na katerem ni možno vročiti tožbo toženi stranki, ni izpolnitev zahteve sodišča o popravi naslova tožene stranke. Tožeča stranka bi, po prejemu sklepa o popravi tožbe, morala ravnati z večjo skrbnostjo in sicre tako, da bi se pred sporočitvijo novega oziroma dodatnega naslova, prepričala, ali je na tem novem oziroma dodatnem naslovu toženi stranki možno vročiti tožbo. S tem ko je tožeča stranka sporočila nov naslov za vročitev tožbe toženi stranki (sedež podjetja v katerem je zaposlena), je samo formalno zadovoljila zahtevi sodišča po popravi tožbe, ne pa tudi dejansko, ker podjetje nima dejanskega sedeža na naslovu, ki ga je sporočila tožeča stranka. Sporočitev nepravnega naslova ni možno šteti kot pravilno popravo tožbe. Sodišče prve stopnje zato tožečo stranko ni bilo dolžno obveščati, da podjetje nima sedeža na sporočenem naslovu.

Primarna dolžnost navedbe pravilnega naslova tožene stranke je na strani tožeče stranke. Sodišče tožeči stranki pri iskanju pravnega naslova tožene stranke samo pomaga (148. čl. ZPP). To svojo dolžnost je sodišče prve stopnje več kot koretkno opravilo (opravljene poizvedbe in poskušane vročitve). V danem primeru sodišču prve stopnje glede izpolnitve te njegove dolžnosti ni kaj očitati.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nostii svoje pritožbene stroške (166. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 316/2004
• VSL sklep I Cpg 1492/99
• VSL sklep II Cp 1700/99