VSL sklep I Cp 768/98

Jedro

Določba 3. odstavka 153. člena ZPP, da sodišče glede na vse okoliščine po prostem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške, praviloma pomeni napotitev na 221.a člen ZPP. Vendar če je sodišče ugotovilo, da ima tožnik pravico do denarnega zneska, pa zaradi neplačila predujma za stroške, izvedbe dokaza o tej višini ni mogoče izvesti, sodišče uporabi prosti preudarek.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati 450.906,99 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1993 dalje. Tožnico je zavezalo, da mora tožencu povrniti 165.359,25 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da je obseg vlaganj izkazala že z izvedenskim mnenjem, ki ga je priložila tožbi.

Toženec se s tem mnenjem ni strinjal le glede dveh postavk (centralnega ogrevanja in mizarskih del). Če od izvedenčeve cenitve odštejemo ti postavki, se izkaže, da je zahtevek utemeljen vsaj do višine 332.129,40 SIT. Poudariti velja, da je relevantna vrednost vlaganj ovrednotena v denarju v času postavitve zahtevka ter da je tudi zahtevek naravnan na takratno vrednost in plačilo obresti od tedaj dalje. Za odločitev o višini zahtevka je imelo sodišče prve stopnje podlago tudi v določbi 223. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožba je utemeljena.

Zgrešeno je sicer pritožbeno sklicevanje na cenitev, ki jo je tožnica priložila pritožbi. Ta cenitev namreč ni dokaz, marveč le del njenih navedb, tistih, ki so strokovne narave. Privatno izvedensko mnenje je torej del strankinih navedb in zato samo predmet dokazovanja. Tožnica bi tako morala dokazati svoje trditve tudi glede višine zahtevka, pa čeprav jih je podala s pomočjo osebe, ki razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Ker pa ni založila zneska, potrebnega za stroške izvedbe dokaza z izvedencem (da je za ugotovitev višine vlaganj v toženčevo hišo potrebno posebno strokovno znanje, izpričuje že dejstvo, da si je pri tožbenih navedbah in pri postavitvi zahtevka tožnica pomagala s strokovnjakom), čeprav nosi dokazno breme za svoje trditve o višini zahtevka, je sodišče prve stopnje pač opustilo izvedbo dokaza (3. odst. 153. čl. ZPP). V nastali spoznavni krizi pa mora sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni v roku založila zneska, potrebnega za stroške (3. odst. 153. čl. ZPP). V večini primerov pomeni to napotitev na 221.a čl. ZPP, torej na odločitev po pravilih o dokaznem bremenu.

Vendar je konkretna situacija specifična. Specifična zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica pravico do denarnega zneska, kar pomeni, da bi moralo o višini zahtevka odločiti po prostem preudarku. Če se namreč ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oz. količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku (223. čl. ZPP). Uporaba prostega preudarka pa ne odvezuje sodišča dolžnosti, da v dokaznem pogledu stori vse, kar je v konkretnem primeru smotrno in ekonomično, da bi svoje zaključke čim bolj približalo resnici. To pomeni, da mora kljub temu izvesti in oceniti razpoložljive dokaze; v konkretnem primeru ugotoviti obseg dejanskih vlaganj v toženčevo hišo in njihovo stanje ob tožničini izselitvi (kar bi tako ali drugače moralo storiti - torej tudi če bi tožnica omogočila izvedbo dokaza z izvedencem) ter njihovo približno višino (npr. s poizvedbami pri nekaterih gradbenih podjetjih o približni ceni podobnih adaptacij). In ker je sodišče prve stopnje to opustilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjih odstavkih. Sodišče prve stopnje bo torej moralo izvesti razpoložljive dokaze (poleg tistih, ki jih je že, še ogled podstrešnega stanovanja in opraviti poizvedbe pri nekaterih gradbenih podjetjih o približni višini cene podobnih adaptacij) pri uporabi prostega preudarka pa upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu, kar pomeni, da se bo moralo v dvomu odločiti za tisto dokazno varianto, ki bo za tožnico manj ugodna.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2133/99
• VSK sodba in sklep I Cp 592/2006
• VSL sodba II Cp 90/2005