<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cpg 1199/97

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1998:I.CPG.1199.97
Evidenčna številka:VSL00775
Datum odločbe:12.01.1998
Področje:civilno procesno pravo
Institut:umik dokaznega predloga - primernost dokaznega sredstva

Jedro

Dokazni predlog kot procesno dejanje stranke je mogoče preklicati. Vendar pa mora biti njegov preklic izrečen in se ne more presumirati (npr. s tem, da stranka ni odgovorila na poziv sodišča, ali vztraja pri predlaganem dokazu z zaslišanjem priče). Predlagani dokaz je mogoče zavrniti kot nepomemben za odločbo (ker se ne nanaša na odločilno dejstvo), ne pa kot neprimeren. V postopku namreč velja načelo proste presoje dokazov, po katerem se smejo zatrjevana dejstva dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se mu zadeva v razveljavljenem delu vrne v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za 1.039.753,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 519.876,50 SIT od 24.2.1995 do plačila in od 519.876,50 SIT od 11.3.1995 do plačila (prvi odstavek izreka), v 3. točki izreka pa za 38.085,00 SIT izvršilnih stroškov (drugi odstavek izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 5.967,60 SIT (nadaljnjih) pravdnih stroškov tožeče stranke (tretji odstavek izreka), medtem ko je pobotni ugovor tožene stranke kot neutemeljen zavrnilo (četrti odstavek izreka).

Proti navedenemu delu prvostopne sodbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predlagala pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve (v razveljavljenem delu) prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka za razliko od ostalih vtoževanih računov očitno plačila računov št. 400405 (priloga A3) in št. 400406 (priloga A2) ni mogla izkazati z listinami. Zato (ker se zatrjevana dejstva lahko dokazujejo z vsemi dokaznimi sredstvi) je predlagala zaslišanje "bivšega pomočnika generalnega direktorja tožeče stranke" F. K.. Zato (ker je zatrjevano plačilo tisto odločilno dejstvo, ki bi imelo za posledico ugasnitev pravice tožeče stranke zahtevati plačilo spornih računov) bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti predlagani dokaz.

Šele če bi zatrjevano plačilo po izvedbi predlaganega dokaza ostalo nedokazano, pa bi lahko odločilo v škodo (tožene) stranke, ki se je sklicevala na nedokazano trditev in ki je zato tudi nosila dokazno breme za njeno resničnost.

Ker sodišče prve stopnje za ugotovitev odločilnega dejstva (plačila spornih računov) ni izvedlo predlaganega dokaza (z zaslišanjem F.

K.), je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka namreč tudi ni umaknila tega dokaznega predloga (ki ga je v zvezi s "plačili tožene stranke delavcev tožeče stranke" ponovila v pripravljalni vlogi z dne 4.7.1997), čeprav ni odgovorila na poziv sodišča z dne 29.8.1997 ("ali vztraja pri zaslišanju priče F. K.").

Dokazni predlog kot procesno dejanje stranke je sicer mogoče preklicati (z izrecno izjavo, podano pisno v vlogi ali ustno na zapisnik); vendar pa preklica procesnega dejanja stranke (v tem primeru umika dokaznega predloga) ni mogoče presumirati, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP) nima takšne določbe.

Sicer pa se sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo zadovoljiti s pisno izjavo F. K. z dne 18.7.1997 (da v tem primeru ne bi "vedel kaj dosti povedati"), saj ne gre za izjavo, ki bi jo podal pred senatom oz.

pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom (prim. 1. odstavek 224. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa tudi ne bi smelo zavrniti pobotnega ugovora, in to zgolj iz razloga, ker naj v pobot uveljavljana odškodninska terjatev tožene stranke ne bi bila dokazljiva s predlaganimi "pričami". Ker v postopku velja načelo proste presoje dokazov, po katerem se smejo zatrjevana dejstva dokazovati z vsemi dokazili, v pobotnem ugovoru z dne 10.2.1997 predlaganega dokaza z zaslišanjem "prič" (nekatere med njimi so glede na navedeno funkcijo očitno tudi stranke) ni mogoče šteti kot "neprimernega dokazila" (prim. 2. odstavek 300. člena ZPP, po katerem se zavrnejo le tisti od predlaganih dokazov, ki niso "pomembni" za odločbo). Nasprotno: sodišče prve stopnje bi moralo o pobotnem ugovoru razpravljati. Ker pa tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 370. člena (v zvezi s 1. odstavkom 355. člena) ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu zadevo v razveljavljenem delu vrnilo v novo obravnavanje, ko naj zaradi ugotovitve plačila spornih računov oz. obstoja v pobot uveljavljane odškodninske terjatve izpelje predlagane dokaze (3. odstavek 375. člena ZPP), po potrebi pa tudi druge dokaze (3. odstavek 7. člena ZPP). Le na podlagi tako (popolno) ugotovljenega dejanskega stanja bo namreč mogoče pravilno uporabiti materialno pravo.

Pri tem pa sodišče druge stopnje opozarja, da bo glede na dejanske trditve tožene stranke v "ugovoru zoper sklep o izvršbi N. do G.P. z utemeljitvijo" (z dne 23.6.1995) v ponovljenem postopku potrebno ugotoviti, v katerem delu (znesku) gre pri uveljavljanju nasprotne terjatve tožene stranke za ugovor ugasle pravice (ko toženka uveljavlja le pravozatorno dejstvo, ne pa svojega nasprotnega zahtevka, da bi se ji priznal in uporabil za kompenzacijo), v katerem delu (znesku) pa za ugovor pobotanja v pravdi (ko toženka v sami pravdi uveljavlja svojo še vedno obstoječo in še nepobotano nasprotno terjatev z ugovorom zaradi pobota) - prim. 3. odstavek 186. člena ZPP. Iz omenjenih dejanskih trditev namreč izhaja, da naj bi toženi stranki del škode nastal pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (tj. pred dnem 2.2.1995), del pa po njegovem začetku (tj. po dnevu 2.2.1995).

Sodišče druge stopnje pa tudi opozarja, da bo v ponovljenem postopku potrebno (zneskovno) razmejiti materialno od nematerialne škode. Iz dejanskih trditev v ugovoru z dne 23.6.1995 namreč izhaja, da tožena stranka svojo nasprotno terjatev uveljavlja v pobot delno kot materialno škodo, delno pa kot nematerialno (oz. moralno) škodo, medtem ko Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravnim osebam ne priznava pravice do povračila denarne odškodnine za nematerialno (oz.

moralno) škodo.

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 300, 300/2, 300, 300/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NzI1Nw==