VSL sklep I Cpg 1237/97

Jedro

Nepristojno v smislu določbe 7. odstavka 113. člena ZPP je samo tisto sodišče, ki na nobeni podlagi ne bi moglo biti pristojno za odločanje v določeni zadevi. Zato je tožba (na izpodbijanje pravnih dejanj zoper stečajnega dolžnika), ki je bila vložena v predpisanem prekluzivnem roku pri krajevno nepristojnem sodišču, k izključno krajevno pristojnemu sodišču pa je prispela po izteku roka za njeno vložitev, vložena pravočasno.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke n izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika z dne 3.8.1994 kot prepozno zavrglo.

Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka in predlagala njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo pri stvarno pristojnem, vendar krajevno nepristojnem sodišču, ker je pooblaščenec tožeče stranke spregledal 63. člen ZPP.

Po mnenju pritožnika je tak spregled potrebno šteti kot očitno pomoto ki jo utegne storiti tudi nekdo, ki je vešč prava in torej ne gre vnaprej šteti, da ni mogoče uporabiti določbe 7. odstavka 113. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je tožeča stranka pravočasno poslala tožbo Temeljnemu sodišču v Ljubljani, Enoti v L., ki je bilo ob vložitvi tožbe stvarno pristojno je pa glede na določbo 63. člena ZPP krajevno nepristojno za odločanj v tej zadevi. Izključno krajevno pristojno sodišče za odločanje v zadevi je bilo v času vložitve tožbe Temeljeno sodišče v N., od uveljavitve Zakona o sodiščih dne 1.1.1995 pa je to Okrožno sodišče v K., ki je tožbo prejelo dne 10.1.1997, torej po preteku šestmesečnega roka, določenega v 129. členu ZPPSL za vložitev tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj.

Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svoj stvarno pristojnost (1. odstavek 17. člena ZPP).

Na ugovor toženca se lahko izreče za krajevno nepristojno, če je bil ugovor vložen najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče se lahko po uradni dolžnost izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo (20. člen ZPP).

Glede na navedeni določbi ZPP se mora sodišče v vsakem primeru, ko ugotovi, da ni stvarno pristojno za sojenje v neki zadevi, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, torej ne glede na to, ali je toženec ugovarjal stvarno nepristojnost. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas paziti na svojo stvarno pristojnost (izjemo od tega pravila določ ZPP v 2. odstavku 17. člena). Drugače pa ZPP določa za krajevno pristojnost. Za krajevno nepristojno se lahko sodišče izreče le na ugovor toženca, po uradni dolžnosti pa le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno, vendar tudi v teh primerih ni nujno, da se bo sodišče izreklo za krajevno nepristojno. V obeh primerih se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno najpozneje n pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec n spusti v obravnavanje glavne stvari na prvem naroku za glavno obravnavo. Iz navedenega sledi, da v kolikor toženec ne bo ugovarjal krajevne nepristojnosti sodišča ali v kolikor se v primeru, ko za sojenje v neki zadevi zakon določa izključno krajevno pristojnost, sodišče na ugovor strank ali po uradni dolžnosti ne bo izreklo za krajevno nepristojno, bo krajevno nepristojno sodišče postalo krajevn pristojno nejkasneje s tem, ko se bo toženec spustil v obravnavanje glavne stvari. Ob vložitvi tožbe na krajevno nepristojno sodišče se torej še ne ve, ali bo to sodišče postalo krajevno pristojno ali ne.

To je odvisno od toženca oziroma od sodišča. Ker ni že vnaprej jasno, katero sodišče je krajevno pristojno oziroma nepristojno, višje sodišče meni, da je določbo 7. odst. 113. člena ZPP potrebno razlagat tako, da je v tej določbi mišljena le situacija, ko je vloga, vezana na rok, v tem roku vložena pri sodišču, ki na nobeni podlagi ne more biti pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. To bo predvsem v primeru vložitve tožbe pri stvarno nepristojnem sodišču (razen kadar gre za vložitev tožbe pri stvarno nepristojnem višjem sodišču prve stopnje v zadevi, ko bi bilo stvarno pristojno nižje sodišče prve stopnje iste vrste - glej 2. odst. 17. člena ZPP). Za vlogo, vezano n rok, ki je bila izročena ali poslana takemu nepristojnemu sodišču pre iztekom roka, pa je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri takem nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

Tožba, vezana na rok, je torej pravočasna, če je izročena sodišču, ki je na kakršnikoli podlagi lahko pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku, preden rok izteče. Tožeča stranka je tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj, za vložitev katere je v 129. členu ZPPSL določen šestmesečni rok, vložila pravočasno, saj jo je v roku vložila na stvarno pristojno sodišče (takratno temeljno sodišče). V konkretnem primeru torej tožbe ni mogoče zavreči iz razloga, ker tožnik ni izkazal verjetnosti obstoja očitne pomote, torej na podlagi določbe 7 odstavka 113. člena ZPP, zaradi česar je sodišče druge stopnje po določbi 3. točke 380. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje novo odločanje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cpg 275/2004
• VSL sklep II Cp 244/2000
• VSL sklep II Cpg 434/2001