VSL sklep I Cp 563/97

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odst. 154. člena ZPP pravilno odmerilo stroške postopka od zneskov, s katerimi je vsaka od strank uspela in jih medsebojno pobotalo. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabiti 3. odstavek 154. člena ZPP zato, ker je po medsebojnemu pobotanju tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki le sorazmerno majhen znesek od celotne tožnikove terjatve.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.035,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ponovno odloči o stroških postopka. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Poudaja, da bi moralo prvostopno sodišče uporabiti določbo 3. odstavka 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, za 6.826,60 SIT, kar predstavlja 4,39 % njenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdi je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek v višini 152.487,60 SIT s pripadki in še 3000,00 SIT s pripadki, tožena stranka pa pobotni zahtevek v višini 129.408,60 SIT s pripadki.

Sodišče prve stopnje je torej v tem sporu moralo odločiti o dveh zahtevkih, ene in druge stranke, in ju medsebojno pobotati (člen 333/3 in 338/3 ZPP). Odločitev o stroških postopka je bila zato odvisna od uspeha vsake od strank glede njenega zahtevka (2. odstavek 154. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke zato predstavlja ugotovitev, da obstoji njen zahtevek v višini 136.237,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, uspeh tožene stranke pa uveljavitev njenega pobotnega zahtevka v višini 129.408,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno odmerilo stroške ene in druge stranke od zneska, s katerim je vsaka od strank uspela in jih potem medsebojno pobotalo. Rezultat takšnega pobotanja se je izšel v korist tožeče stranke, katerega tožena stranka samega po sebi v pritožbi ne izpodbija. Odločitev o stroških je tako po metodi (medsebojno pobotavanje ugotovljenih terjatev pravdnih strank) kot tudi po končnem rezultatu (tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede stroškov je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki sorazmerno majhen znesek) v bistvu zrcalna slika odločitve glede glavnih zahtevkov obeh pravdnih strank, kar potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve. V spornem primeru torej ni podlage za uporabo določbe 3. odstavka 154. člena ZPP, ki jo zahteva pritožnica. Uporaba te določbe bi narekovala, da tožeča stranka povrne toženi stranki vse njene stroške, sama pa do povrnitve svojih stroškov ne bi bila upravičena, kar bi bilo v nasprotju s končnim uspehom tožeče stranke v tem sporu (za glavnični znesek 6.828,60 SIT). Uporabo v pritožbi zahtevane zakonske določbe bi terjal le takšen sorazmerno majhen uspeh tožnika, ki bi bil posledica pretežne zavrnitve njegovega zahtevka, kot edinega postavljenega zahtevka v pravdi in ne posledica medsebojnega pobotanja zahtevkov obeh pravdnih strank, kot posledice uspeha ene in druge stranke. Pri tem glede na procesno enakovrednost načinov uveljavitve terjatev v pravdnem postopku tudi ni pomembno, da je tožena stranka svojo terjatev uveljavljala na podlagi ugovora zaradi pobota in ne z nasprotno tožbo (določbi 1. in 3. odst. 333. člena ZPP). V izpodbijanem sklepu je torej pravilno uporabljeno določilo 1. odstavka 154. člena ZPP.

Ker v pritožbi uveljavljana razloga nista podana, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšnega pritožbenega razloga, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 1. odstavka 380. člena v zvezi s 381. členom in 368. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožene stranke in temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP; tožena stranka mora stroške, ki jih je priglasila v pritožbi, nositi sama, saj s pritožbo ni uspela.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep III Cp 2872/06
• VSL sodba II Cp 1388/2009
• VSL sklep I Cp 773/2004