VSL sklep I Cp 488/97

Jedro

Četudi je v najemni pogodbi, ki je podlaga tožnikovi posesti, določeno, da ima v primeru odpovedi oziroma prenehanja najema najemodajalec (toženec) pravico zamenjati ključavnico na vratih poslovnih prostorov in na stroške najemnika uskladiščiti morebitne stvari najemnika, to toženca (najemodajalca) ne opravičuje do samopomoči.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijani del sklepa delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za vrnitev 1.050,00 SIT gotovine zavrne.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti prostorov in stvari s tem, da je 19.12.1996 preprečil tožniku vstop v poslovne prostore ter odsvojil brivnike, video rekorderje, zvočnike, avtoradie, kasetofone in drugo tehnično blago ter 1.050,00 SIT gotovine. Toženca je zavezalo, da mora vzpostaviti prejšnje posestno stanje in tožniku omogočiti vstop v poslovne prostore ter mu vrniti odvzete predmete in gotovino.

Prepovedalo mu je tudi nadaljnje posege v posest. Višji tožbeni zahtevek (le glede dveh predmetov) je zavrnilo, toženca pa zavezalo, da mora tožniku povrniti vse stroške postopka.

Zoper ugoditveni del sklepa se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da sta stranki v najemni pogodbi določili, da je tožnik dolžan v primeru nerednega plačevanja najemnine po pisni odpovedi najeta poslovna prostora takoj izprazniti in tožencu povrniti vso morebitno škodo.

Sporazumela sta se tudi, da ima najemodajalec v primeru neplačevanja najemnine (in to po pisni odpovedi) pravico zamenjati ključavnico na vratih poslovnih prostorov. Tožnik najemnine za najeta prostora ni plačeval v skladu z najemno pogodbo. Ker se ni odzval na toženčeve pisne in ustne pozive, mu je toženec pogodbo odpovedal. Tožnik bi moral prostore takoj izprazniti. Ker pa tega ni storil, je toženec zgolj realiziral svojo pravico iz pogodbe. S tem je tudi zaščitil svojo posredno posest in ekonomski interes na poslovnem prostoru.

Tožnik namreč z naplačevanjem najemnine svojo neposredno posest izvršuje v nasprotju z dogovorom. Potemtakem ni mogoče reči, da je šlo pri toženčevem ravnanju za protipraven in samovolen poseg v tožnikovo posest. Tožnik je tudi pred pričami izjavil, da poslovnih prostorov ne želi več uporabljati. Ključe novih ključavnic je prejel 19.12.1996 in jih še ni vrnil. Uporabil jih je zgolj za to, da je 6.1.1997 izpraznil poslovne prostore. Glede tega je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče K. K. in toženčevega odvetnika. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je določba 6. čl. najemne pogodbe nična. Vprašanje sodne odpovedi namreč ni vprašanje pravde zaradi motenja posesti, marveč gre v tem sporu le za vprašanje, ali je toženčevo ravnanje mogoče šteti za motenje posesti. Prav tako iz Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSP) ni mogoče razbrati prepovedi sklenitve takšnega dogovora, ko sta ga sklenili stranki v 6. čl.

najemne pogodbe.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa delno spremenilo, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa prve stopnje.

Pritožbeno sodišče sprejema pravni zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo toženčevo dejanje motenja oziroma odvzema tožnikove posesti protipravno. Četudi je v 6. čl. najemne pogodbe (ki je podlaga tožnikove posesti) določeno, da ima v primeru odpovedi oziroma prenehanja najema najemodajalec pravico zamenjati ključavnico na vratih poslovnih prostorov in na stroške najemnika vskladiščiti morebitne stvari najemnika, to toženca (najemodajalca) ni upravičevalo do samopomoči. Ne le zato, ker so določbe ZPSP, po katerih se najemna pogodba odpoveduje le sodno in po kateri odpovedni rok ne more biti krajši od enega leta (24. čl., 26. čl. in 29. čl.

ZPSP), kogentne narave (kar pomeni, da so omenjene določbe 6. čl.

najemne pogodbe nične - 1. odst. 103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), ampak predvsem zato, ker je prepoved samopomoči temeljni postulat prava. Prvo dejanje pravno urejene države je namreč izključitev fizične samopomoči kot oblike razreševanja sporov. Merilo individualne fizične premoči je nadomeščeno z merili pravnega reda.

Prvo pravilo in najbolj temeljni postulat prava je tako izključitev uporabe fizične premoči med strankama v sporu. Pravo ne more obstajati, če država ni uveljavila svoje absolutne in organizirane premoči med pravnimi subjekti. To prihaja še posebej jasno do izraza prav v posestnem varstvu. Čeprav izjemno dopušča tudi samopomoč kot sredstvo varstva posesti (ki pa jo izrazito omejuje - tako časovno kot po načinu in obsegu - 76. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) je institut varstva posesti namenjen predvsem zaščiti javnega reda in miru ter kontinuiteti razmerij, v katerih živijo ljudje, torej uveljavitvi pravnih meril (za razliko od nepravnih, organskih ali eksperimentalnih meril, ki jih predpostavlja samopomoč kot način reševanja sporov s fizično premočjo enega nad drugim) reševanja sporov med pravnimi subjekti. Dejstvo, da tožnik najemnine ni plačeval v skladu z najemno pogodbo ter da se ni zmenil za toženčeve (najemodajalčeve) pozive, naj izprazni sporne najete prostore, toženca še ni upravičevalo do posega v tožnikovo posest teh prostorov (in stvari, ki so bile v njih).

Zgrešeno je tudi toženčevo pravno naziranje, da predstavlja sporno dejanje dovoljeno samopomoč, saj da je toženec s tem ščitil svojo posredno posest. Po sodni praksi ima posredni posestnik posestno varstvo, in sicer tudi proti neposrednemu posestniku. Vendar le glede na zadnje stanje posesti, ki temelji na pravnem poslu z neposrednim posestnikom, pri čemer pa se ne upošteva veljavnost pravnega posla, na katerem temelji posest. To pomeni, da gre za motenje posesti posrednega posestnika s strani neposrednega le tedaj, ko se je zaradi dejanja neposrednega posestnika spremenila vsebina posredne posesti (npr. če bi neposredni posestnik izročil stvar tretjemu tako, da bi se pretrgala veriga posredne in neposredne posesti). Ker pa v konkretnem primeru ne gre za tako situacijo, je brez pomena toženčevo sklicevanje na samopomoč kot sredstvo varstva njegove (posredne) posesti.

Neutemeljen je očitek, da bi bilo treba zaslišati toženčevega pooblaščenca in pričo K. K.. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, bi ti priči potrdili le toženčeve trditve, da je tožnik izjavil, da spornih prostorov ne želi več uporabljati, taka njegova izjava pa ne vpliva na pravico do posestnega varstva. Dana naj bi bila namreč po tem, ko je bilo motilno dejanje že storjeno, razen tega pa trditve o morebitni naknadni privolitvi v tako dejanje demantira vložitev tožbe ter sam potek postopka. Enako velja za pritožbeno trditev, da je tožnik 6.1.1997 samoiniciativno izpraznil sporne prostore.

Kljub vsemu pa je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa vendarle delno spremeniti. Sodišče prve stopnje je namreč toženca zavezalo, da mora tožniku vrniti tudi 1.050,00 SIT. Toda ker so lahko predmet posesti le individualne stvari, ne pa kvantitete, skupnosti stvari ipd., tisti del tožbenega zahtevka, s katerim zahteva tožnik vrnitev 1.050,00 SIT, pač ni utemeljen. In ker mora pritožbeno sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je sklep v delu, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožniku vrniti 1.050,00 SIT, spremenilo tako, da je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo (3. tč. 380. čl. ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).

Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, sicer (praviloma) odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Vendar ker je toženec kljub zavrnitvi zahtevka za vrnitev 1.050,00 SIT le z nesorazmerno majhnim delom svojega zahtevka uspel, pa zaradi tega dela niso nastali nobeni posebni stroški, pritožbeno sodišče ni ponovno odločalo o pravdnih stroških (3. odst. 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 20/97
• VSK sklep Cp 913/99
• VSL sklep I Cp 692/2000