VSL sklep I Cp 56/97

Jedro

Začasna odredba je nedoločna (in s tem nerazumljiva), če se nanaša na prepoved izkoriščanja avtorskega dela, ki to avtorsko delo označuje le kot oblikovanje pohištva oz. kot upnikove projekte in načrte pohištva, ne pove pa, kateri konkretni načrti in projekti so to.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in začasna odredba z dne 7.8.1996 razveljavi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper začasno odredbo, ki mu nalaga, da mora nemudoma opustiti izdelavo pohištva, ki ga je oblikoval tožnik ter mu prepoveduje dokončati že začeto proizvodnjo vseh primerkov tega pohištva ter jih javno razstavljati. Ta začasna odredba tožencu tudi nalaga, da mora umakniti iz prodaje katerikoli pohištveni element, ki je izdelan po tožnikovih projektih in načrtih.

Zoper ta sklep se iz vseh razlogov pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da ni pasivno legitimiran, saj sodišče hkrati ugotavlja, da je njegova označba nepopolna, nato pa zaključi, da nepopolna označba imena ne predstavlja pomanjkanja pasivne legitimacije. Take ugotovitve so same s seboj v nasprotju. Sicer pa začasna odredba ni določljiva. Iz nje ni mogoče razbrati, katero naj bi bilo tisto pohištvo, ki ga je oblikoval tožnik. Določen manjši del primerkov pohištva, ki jih je proizvajal toženec, je bil sicer tudi plod sodelovanja s tožnikom.

Vendar pri oblikovanju pohištva, ki ga toženec sedaj proizvaja, razstavlja in prodaja, tožnik ni sodeloval. Iz sporne začasne odredbe pa ni mogoče ugotoviti, na katere pohištvene elemente se sploh nanaša. Sicer pa tožnik ni uspel izkazati, da bi načrti, na katere se sklicuje, predstavljali avtorsko delo. Načrte, ki se nahajajo v spisu, je toženec prvič videl šele v tem postopku. Sicer pa sploh ne predstavljajo avtorskega dela, saj iz njih ni razvidno, da bi se nanašali na idejne rešitve določene vrste pohištva. Gre za standardno vrsto pohištva, ki ga zna izdelati vsak mizar. Načrti pod oznako A 18 predstavljajo le idejne tlorisne in narisne rešitve prostora in na podlagi njih sploh ni mogoče ugotoviti, kako naj bi izgledali posamezni pohištveni elementi. Tudi izpovedbe prič, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ne utemeljujejo zaključka, da je izkazana verjetnost zahtevka. Konec koncev tožnik niti ob zaslišanju ni znal točno pojasniti, kateri pohištveni elementi so bili razstavljeni v salonu pred 14 dnevi. Spominjal se je le, da so se tam nahajale tri mize, vzorčna omarica in delovni pult. Vendar delovni pult uporabljajo delavci v salonu ter zato ni namenjen prodaji (to je priznal celo tožnik), enako pa velja za vzorčno omarico, na kateri so predstavljeni vzorci različnih materialov in njihova obdelava. Tudi mize v salonu so bile namenjene le zaposlenim, ne pa prodaji.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeno je sicer oporekanje toženčevi pasivni legitimaciji.

Kajti dejstvo, da samostojni podjetnik posluje s firmo (1. odst. 72. čl. in 1. odst. 12. čl. Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZDG), še ne pomeni, da gre za pravno osebo, torej za subjekt, ki bi bil različen od njenega nosilca - podjetnika. Kot je rečeno že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, namreč noben predpis (vključno z ZGD in obrtnim zakonom ter pravilnikom o postopku izdaje obrtnega dovoljenja in obrtnem registru) kaj takega ne določa. Čim je tako, pa pomanjkljiva označba toženca (navedene bi morale biti tudi dejvnost, morebitne dodatne sestavine firme ter skrajšana označba, da gre za samostojnega podjetnika - 73. čl. ZGD) ne more biti razlog za pomanjkanje stvarne in pasivne legitimacije. Iz toženčevega imena in priimka, navedbe njegovega stalnega prebivališča in konec koncev tudi iz drugih podatkov tožbe (zlasti toženčevega poklica in dejavnosti, s katero se ukvarja) pa je mogoče zanesljivo ugotoviti, katera oseba je tožena in zoper katero osebo je predlagana začasna odredba.

Pomanjkanje navedbe dejavnosti, morebitnih dodatnih sestavin firme ter skrajšane označbe "s.p." zato ne ogroža toženčeve identifikacije.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na nedoločnost (in s tem na nerazumljivost) začasne odredbe. Tožnikovo avtorsko delo označuje namreč kot oblikovanje pohištva oz. kot tožnikove projekte in načrte pohištva, ne pove pa, kateri konkretni načrti in projekti so to. S tako pomanjkljivo označbo zato v konkretnem primeru ni mogoče identificirati, na kaj (t.j. na katero konkretno avtorsko delo) se prepoved sploh nanaša. Med strankama je namreč sporno prav to: Ali je pohištvo, ki ga izdeluje, razstavlja in prodaja toženec, sploh izdelano po načrtih in projektih tožnika. To potemtakem pomeni, da med strankama niti ni spora, da toženec ne (bi) sme(l) kršiti tožnikovo avtorsko pravico, marveč je sporno, ali z izdelovanjem, razstavljanjem in prodajo nekega pohištva krši tako pravico. To vprašanje pa bi bilo sporno tudi (oz. zlasti) v fazi izvršitve začasne odredbe, ki ne pove na jasen in nedvoumen način, po katerih konkretnih načrtih in projektih toženec ne sme izdelovati ter nato tako izdelano pohištvo razstavljati in prodajati. Vprašanje, ki bi moralo biti rešeno ob izdaji začasne odredbe, bi se tako preneslo v fazo njene izvršitve.

Sodišče prve stopnje bi moralo tako ugoditi ugovoru, v katerem je toženec uveljavljal tudi nedoločnost oz. nerazumljivost začasne odredbe (kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 14. čl. Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP) in sklep o začasni odredbi razveljaviti (53. čl. ZIP v zvezi z 244. čl. ZIP). Zato je ob ugoditvi pritožbi to storilo pritožbeno sodišče (3. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 497/05
• VSL sodba in sklep I Cpg 1112/2004
• VSL sklep III Cp 1163/2009