<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep I Cp 973/96

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1997:I.CP.973.96
Evidenčna številka:VSL0041283
Datum odločbe:30.01.1997
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povzročitev škode - trčenje dveh smučarjev - deljena odgovornost - predhodno vprašanje - sodba kazenskega sodišča

Jedro

Ker je pravdno sodišče vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec spoznan za krivega, njegove odgovornosti za škodo ni več treba dokazovati. Toženec pa mora dokazati soodgovornost tožnika.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 1,175.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.3.1996 dalje. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožniku tudi pravdne stroške. Ugotovilo je, da je toženec do ene polovice odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku, ko je bil pri smučanju poškodovan, do druge polovice pa je odgovoren sam tožnik. Za telesne bolečine je določilo odškodnino v znesku 1,500.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 250.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000,00 SIT. Zavrnilo je zahtevek tožnika za povrnitev premoženjske škode. Ko je odločalo o višini odškodnine, ki jo je toženec dolžan plačati, je upoštevalo delež tožnikove sokrivde.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev oz. spremembo sodbe in navaja: Tožnik se ne strinja s sodbo, še posebej ne z odločitvijo, da je 50 % odgovoren za nastalo škodo. Podana je izključna odgovornost toženca.

Tožnik se je ustavil na zgornjem robu prelomnice. Na mestu, kjer se je ustavil, si je popravljal vezi. V času, ko ga je toženec zadel, je stal pokončno. Toženec bi tožnika moral in mogel pravočasno videti.

Nesprejemljivo je, da se tožniku pripisuje kar 50 % odgovornosti za nastalo škodo, ko pa je do trčenja prišlo izključno zaradi napake toženca. Odmerjena je prenizka odškodnina za telesne bolečine. Niso upoštevane nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tožniku se je pojavil tudi hepatitis. Zahtevku bi moralo biti v celoti ugodeno. Enako velja za prestani strah. Prenizko je odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za mladega oškodovanca. Omejena je gibljivost levega kolena. Leva noga mu zateka. Tožnika motijo tudi brazgotine. Ne strinja se z odločitvijo, da je izguba šolskega leta nastala zaradi njegovega ravnanja. Njegova sposobnost učenja in koncentracija je bila zaradi poškodb, zdravljenja in komplikacij zmanjšanja. Te situacije ni sam zakrivil.

Toženec se pritožuje iz enakih pritožbenih razlogov in z enakim pritožbenim predlogom. Uvodoma graja odločitev sodišča glede stroškov, saj bi glede na ugotovljeno soodgovornost bilo pravičneje, da bi vsaka izmed strank nosila svoje stroške postopka. Toženec ne zanika delne odgovornosti, vendar meni, da je stopnja sokrivde tožnika večja kot 50 %. Mednarodna pravila FIS predvidevajo visoke kazni za ustavljanje, kaj šele zadrževanje smučarjev na sredini zahtevnih in hitrih prog. Tudi prisojeni odškodninski zneski so pretirano visoki.

Pritožbi sta utemeljeni.

O odgovornosti: Kot je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec spoznan za krivega. Brez nadaljnjega je torej njegova krivda, s tem pa odgovornost za škodo, ki jo je povzročil tožniku, dokazana. Glede na to, da toženec zatrjuje deljeno odgovornost, pa je na njem, da soodgovornost tožnika dokaže. Doslej zbrani dokazi še ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje o deljeni odgovornosti, sploh pa ne tako, da bi tožnik nosil enak delež odgovornosti kot toženec. Ko sodba govori o tem, da je delno odgovoren tudi sam tožnik, pravi, da se je tožnik zadrževal na nepreglednem delu smučišča oz. ga želel prečkati. Za to ugotovitev pa v sodbi ni podlage, saj sodišče ni ocenilo izpovedb pravdnih strank v zvezi s tem vprašanjem. Predvsem na podlagi ocene teh dveh izpovedi bi bilo mogoče ugotoviti, ali je tožnik stal na nepreglednem delu ali ne. Ob tem, da izpovedi strank o tem vprašanju sploh nista ocenjeni, samo izvedensko mnenje ne more biti podlaga za ugotovitev, da je tožnik stal na nepreglednem delu smučišča. Izvedensko mnenje v kazenskem spisu namreč govori samo o tem, kaj se izvedencu zdi verjetneje; dalje govori le o možnosti, da gre za soprispevek oškodovanca, če je stal na nepreglednem delu. Izvedensko mnenje torej ne trdi, da je stal na nepreglednem delu, končno pa to tudi ne more biti stvar izvedenskega mnenja. Vprašanje, kje je tožnik stal, je ugotovitev dejstva. Da bi se torej ugotovilo, ali obstaja deljena odgovornost, bo treba natančno zaslišati obeh pravdni stranki o tem, ali je tožnik stal ali se gibal na nepreglednem delu smučišča. Če tega dejstva ne bo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, bo treba odločiti po dokaznem bremenu. Če se bo ugotovilo, da je tožnik stal ali se gibal na nepreglednem delu smučišča, pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno skrbno pretehtati ravnanje enega in drugega in nato ponovno oceniti delež njune odgovornosti, upoštevanje, kdo je povzročil nevarno situacijo.

S tem je odgovorjeno na obe pritožbi, kolikor gre za vprašanje odgovornosti za povzročeno škodo.

O višini odškodnine: V zvezi z obema pritožbama o višini odškodnine je treba ugotoviti, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z nepremoženjsko škodo pomanjkljivi. Tako torej tudi ne glede na odgovornost še ni mogoče reči, ali je višina odškodnine pravilno določena.

Kolikor gre za telesne bolečine, ima pritožba tožnika prav, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je - kot izhaja iz izvedenskega mnenja - tožnik trpel ne samo bolečine, ampak tudi vrsto nevšečnosti, kajti zdravljenje se je tudi zakompliciralo.

Ko sodba govori o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, se pretežni del nanaša na bolečine, kar bi sodilo k telesnim bolečinam. V čem pa je zmanjšana tožnikova življenjska aktivnost in kakšne duševne bolečine zaradi tega trpi, pa iz sodbe ni razvidno, pa čeprav izvedensko mnenje govori o tem, da tožnik ne more v celoti skrčiti poškodovanega kolena. Iz izvedenskega mnenja torej izhaja objektivno stanje. O tem, kakšne duševne bolečine tožnik trpi, pa bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati.

Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da brazgotina bistvene kozmetične okvare ne predstavlja. Ali tožniku gre odškodnina za duševne bolečine zaradi te vrste škode, bi se sodišče prve stopnje lahko odločilo šele potem, ko bi tožnika o tem zaslišalo. Glede na objektivne in subjektivne elemente bi bilo torej mogoče ugotoviti, ali mu te vrste odškodnina gre.

Da bi bilo tudi o odškodnini za strah mogoče zanesljivo ugotoviti, v kakšnem obsegu tožniku gre, bi bilo tudi o tem treba tožnika še zaslišati, čeprav je v izvedenskem mnenju določena podlaga za določitev te vrste škode.

Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje v tistem delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo. V tem delu so razlogi sodišča prve stopnje jasni in prepričljivi in jih ni potrebno ponavljati. Tudi pritožbeno sodišče glede na te razloge meni, da ni izkazana vzročna zveza med izgubo šolskega leta in ravnanjem toženca. V pritožbi v zvezi s tem ne trdi nič takega, kar bi kazalo da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Ko zatrjuje, da je bila zmanjšana sposobnost učenja in koncentracije zaradi poškodb, zdravljenja in komplikacij, take trditve v spisu nimajo podlage.

V smislu vsega zgoraj zapisanega bo torej moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišati obe pravdni stranki, nato pa o stvari ponovno odločiti.

Posledica razveljavitve glavne stvari je tudi razveljavitev odločitve o stroških, zato ni potrebno posebej odgovarjati na tiste pritožbene trditve toženca, ki zadevajo stroške.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilu čl. 370/1 Zakona o pravdnem postopku, odločitev o stroških pa na določilu čl.

166/3 istega zakona.

 


Zveza:

ZPP (1977) člen 8, 12, 12/3, 221a, 8, 12, 12/3, 221a. ZOR člen 154, 154/1, 192, 192/1, 200, 200/1, 154, 154/1, 192, 192/1, 200, 200/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00Njk1NA==