VSL sklep I Cp 46/96

Jedro

Če naj se meja določi po močnejši, torej po lastninski pravici in če se ugotavlja priposestvovanje, je začetek in konec priposestvovalne dobe treba natančno določiti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep pod tč. I razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med predlagateljevo parcelo 822 in parcelo nasprotnega udeleženca 821 obe k.o. S. po močnejši pravici. V sklepu je opisalo, na kakšen način poteka meja in odločilo, da je skica zamejničenja sestavni del sklepa. Ugotovilo je tudi, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega vrednosti 80.000,00 SIT. Odločilo pa je tudi o stroških postopka. Z istim sklepom je odločilo tudi o tem, da se predlagatelja ne oprosti plačila sodnih taks, vendar ta del sklepa ni predmet pritožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotnik imel sporno mejno površino v posesti več kot 20 let, zato jo je priposestvoval. Mejo je torej določilo tako, kot je on zatrjeval.

Proti sklepu se predlagatelj pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja: Obrazložitev sklepa je neprepričljiva in kontradiktorna. Najbolj je med seboj v nasprotju obrazložitev glede določitve meje v točki J, G in F. Na prvem ogledu je bilo ugotovljeno, da je v točki J odkopan naravni kamen. Sodišče pa kljub temu ugotavlja, da ta kamen ne predstavlja naravne skale, pri tem pa se sodišče tudi zaplete, ko navaja, da kamen v točki J ni premakljiv in torej ne gre za naravno skalo. To pa utrjuje prepričanje sodišča, da gre za mejni kamen.

Ugotovitev udeležencev na ogledu 11.7.1995 je bila, da v naravi meja med obema zemljiščema ni vidna, kljub temu pa sodišče v sklepu zaključi, da je med točkama F in G viden jamelč, se pravi mejni brazdni jarek. Tudi sodni izvedenec prihaja med seboj v nasprotje, ko govori o zanesljivih podatkih za vzpostavitev meje po podatkih zemljiškega katastra, kasneje pa trdi, da kataster ne more biti osnova za določitev meje. Predlagatelj ne ve, na podlagi česa in kje je bila skica narejena. Narediti bi jo moral na kraju samem. Tudi to ni res, da bi izvedenec že na prvem ogledu izračunal sporno mejno površino v izmeri 103 m2. Ta podatek ni vnešen v zapisnik. To vse to predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Izjava priče M. D. ne more biti odločilna. Podrobno navaja, zakaj tako meni. Kar zadeva predlagatelja in njegove sinove, sodišče ni razčistilo vprašanja, ali so priče govorile o traktorskih ali o plužnih brazdah. Nasprotnikove priče že 30 in več let niso bile prisotne na domači kmetiji. Tudi na 4 strani obrazložitve sklepa so napake, ko sodišče govori o točki G namesto o točki D.

Nasprotnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da jo sodišče zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Ko pritožba sklepu očita napake, ima deloma sicer prav, vendar po mnenju pritožbenega sodišča to ne predstavlja bistvenih kršitev določb postopka, zaradi katerih bi sklepa ne bilo mogoče preizkusiti.

Glede kamna v tč. J: Na naroku 11.7.1995 je bilo res ugotovljeno, da gre za naraven kamen (list. št. 29), medtem ko je izvedenec M. (list. št. 45) izjavil, da kamen v točki J ni naravna skala in je premakljiv. Sodišče v sklepu ugotavlja, da naj bi izvedenec rekel, da kamen ni premakljiv, pri čemer pa ni jasno, kaj je s premakljivostjo sploh mišljeno. Vendar pa je bistveno, da je bil kamen v točki J najden in da celo predlagatelj priznava, da mu je služil kot orientir (list. št. 45, 2. stran).

Zoper to, da je sodišče prve stopnje sprejelo ta kamen kot enega od elementov za določanje meje, zato pritožbeno sodišče kljub gornjim nejasnostnim nima pomislekov.

Glede jamelča med točkama F in G: Na naroku dne 11.7.1995 je sodišče sicer ugotovilo, da meja med zemljiščema ni vidna, vendar pa je dne 18.9.1995 ponovno opravilo ogled in tedaj ugotovilo to, kar je glede jamelča med točkama F in G navedlo v izpodbijanem sklepu. Zato tudi v tem obsegu ne gre za kršitev.

Glede izjave izvedenca in zemljiškega katastra: Vprašanje, ali je mogoče vzpostaviti mejo po podatkih zemljiškega katastra, je za sodni postopek nebistveno, zato tudi izjave izvedenca v zvezi s tem v tem postopku nimajo odločilnega pomena.

Glede skice: Iz zapisnika o ogledu z dne 11.7.1995 izhaja, da je površino tega dne izvedenec izračunal in zato ni res kar trdi pritožba, da površina ni bila izračunana. K skici je priložen eleborat geodetske izmere.

Prostoročne skice v tem elaboratu sicer res ni, vendar pa pritožbeno sodišče kljub drugačnim pritožbenim trditvam nima razlogov za dvom o pravilnosti samega postopka v zvezi s skico, saj je v elaboratu sporna površina označena in samo dejstvo, da prostoročne skice izvedenca v spisu ni, ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere bi preizkus sklepa ne bi bil mogoč. Res pa je, da skica ne ustreza v celoti določbam 135. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, ki pravi, da mora biti iz skice razviden sporni prostor in meja, ki jo je sodišče določilo, prav tako pa, da je skica sestavni del zapisnika. To namreč pomeni, da mora iz ene in iste skice biti razvidno: meja, ki jo je pokazal predlagatelj; meja, ki jo je pokazal nasprotnik - tako je ugotovljen sporni prostor, nato pa še meja, ki jo je določilo sodišče. Take skice, ki bi bila tudi del zapisnika o ogledu, pa v spisu res ni. Velja pa tudi, da morajo stranke dobiti skupaj s sklepom tudi skico, če je ta sestavni del sklepa.

Glede neskladja v sklepu o točkah E in G: Tudi to je res, kar trdi pritožba. Sodišče tu večkrat zapiše, da gre za točko G, čeprav je iz podatkov v spisu razvidno, da bi bilo lahko govora le o točki D (list. št. 59).

Res pa je, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno oziroma odločitev sodišča prve stopnje nima opore v izvedenih dokazih.

Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo določbe čl. 136 ZNP o načinu določitve meje. Ko je ugotovilo močnejšo pravico nasprotnega udeleženca, torej lastninsko pravico na spornem zemljišču, je napravilo zaključek, da je nasprotnik dokazal, da je imel sporno površino v posesti več kot 20 let. Ta ugotovitev v spisu, pa tudi v sami obrazložitvi sklepa nima podlage. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi se spor začel okrog leta 1992. Do kdaj so predlagatelji orali, se sklep ne opredeli: govori o letu 1974, pa o letu 1980, o čemer govori celo žena nasprotnega udeleženca, pa tudi še o letu 1985. Kdaj naj bi se priposestvovanje začelo, kdaj končalo in kje je torej obdobje 20-tih let, torej obdobje priposestvovanja, iz sklepa ne izhaja. Če naj bi šlo za priposestvovanje, je treba tako začetek kot konec priposestvovalne dobe natančno in podkrepljeno ugotoviti (glej čl. 30/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje zgoraj navedene pomanjkljivosti odpraviti in ponovno zaslišati stranke, po potrebi pa tudi priče v zvezi s priposestvovalno dobo. Če bo mejo ponovno določilo po močnejši pravici, bo moralo natančno določiti tako začetek kot konec priposestvovalne dobe. Če tega ne bo moglo, bo moralo mejo določiti na enega od preostalih dveh načinov, ki jih določa čl. 136 ZNP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 939/99
• VSK sklep Cp 741/99
• VSK sklep Cp 1196/99