VSL sklep I Cp 717/95

Jedro

Iz dejstev, ki jih pritožnik zatrjuje, ne izhaja obstoj ustne oporoke.

Brezpogojen pomen odpovedi neuvedenemu dedovanju ima samo izjava, dana v postopku po čl. 137 ZD.

Tudi v zapuščinskem postopku je treba povračilo stroškov pravočasno zahtevati.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, kaj je predmet zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči, ugotovilo pa je tudi, da zapustnik ni naredil oporoke. Upoštevaje odstope dednih deležev je za dediče razglasilo zapustnikove sinove S.K. do 3/6, L.K. do 1/6 in K.K. do 1/6, do enakega deleža pa tudi zapustnikovega vnuka A.K.

Proti sklepu se pritožuje zapustnikov sin S.K. Predlaga spremembo sklepa o dedovanju tako, da bodo njemu prisojene kot upravičenemu in zaslužnemu dediču po volji zapustnika vse pravice, ki izhajajo iz razveljavljene kazenske sodbe. Navaja: Okrajno sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da zapustnik ni veljavno izjavil svoje volje in da za zapustnika niso obstajale nikakršne izredne razmere. V vseh predlogih in pritožbah, od prvega predloga za obnovo kazenskega postopka so opisane izredne razmere, ki jih pritožnik ponavlja in katerih bistvena vsebina je, da so bile pravice in predmetno premoženje na dan zadnje izpovedi očetove volje v rokah takratne socialistične oblasti, ki je bila takrat v letu očetove smrti na vrhuncu svoje moči in totalitarizma. Upanje na razveljavitev krivične sodbe je bilo takrat več ali manj utopija.

Kljub temu sta z očetom ohranila kanček upanja. Nato podrobno opisuje, kako je bilo na dan 19. marca 1969, ko je oče izrazil svojo voljo. Izjav sestre P. in brata J. sodišče ne vzame v poštev. V njunih izjavah je navedeno, da verjameta dogovoru in volji očeta.

Tudi tega ne upošteva, koliko je hči oz. sestra M.K. dedno odpravljena kot je oče izrecno zapisal v lastnoročni oporoki in ponovil v točki 9 izročilne pogodbe z dne 16.3.1954. Tudi brat oz.

sin L.K. je bil po očetu dvojno odarjen. Sin K.K je podedoval posestvo. Pritožnik je edini, ki ni dobil nobene dediščine. Zahteva izpolnitev volje očeta. Vse to je tudi zaslužil. V danih okoliščinah ni nikoli pomislil na pismen dogovor ali oporoko. Oporoka je potrjena že s tem, da mu je oče izročil vse dokumente, na podlagi katerih je lahko izpeljal postopek. V sklepu sodišča N .... je navedeno, da po pokojnem očetu sploh ni bila opravljena predpisana zapuščinska obravnava. Sodišče naj to ločeno izvede, s tem da bo postavil vprašanje svojih zakonitih dednih pravic, ne v izplačilu, ampak samo v solastninskem priznanju na očetovini po stanju ob izročilni pogodbi. Predlaga, da sodišče izreče tudi glede plačila dela in stroškov v celotnem postopku, kajti nobeden od najavljenih dedičev ni sodeloval ob razveljavitvi zoper očeta izrečene kazenske sodbe, pa tudi o stroških ne želijo govoriti.

L.K., K.K. in A.K. so odgovorili na pritožbo in predlagali, da jo sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: V času zapustnikove smrti je bil sicer v veljavi Zakon o dedovanju - ZD, ki je bil v prečiščenem besedilu objavljen v Uradnem listu SFRJ št. 42 - 740/65. Določbe tega zakona se glede tistega, kar je v obravnavani zadevi sporno, v ničemer ne razlikujejo od sedaj veljavnega Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15 - 645/76 in 23 - 1511/78). Zato bodo v nadaljevnaju citirani členi ZD, ki so v veljavi v času odločanja.

Po 7. čl. ZD je dedni naslov zakon in oporoka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oporoke ni bilo in da se zato deduje po zakonu. Po tem dednem naslovu je zapuščino tudi razdelilo. V pritožbi ostaja sporno torej vprašanje, ali je zapustnik naredil tako oporoko, po kateri bi premoženje dedoval pritožnik (da obstaja pismena oporoka iz leta 1953, izhaja iz prilog v spisu A 3 pri red. št. 12, vendar je očitno, da ni bilo zahteve dedičev, da se ta oporoka upošteva in po njej deduje). Pismene oporoke, ki bi potrjevala pritožnikove trditve, ni. To, kar zatrjuje pritožnik v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, pa nima nobenih elementov ustne oporoke. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zapuščino razdelilo po zakonu.

Dejstva, ki jih v zvezi z ustno oporoko zatrjuje S.K. - tudi če bi bila v celoti resnična - niso taka, ki bi kazala na obstoj ustne oporoke. Prvi odstavek 72. čl. ZD pravi: Oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pismene oporoke. To torej pomeni, da je prvi pogoj, da je oporoka izjavljena pred dvema pričama, drugi pa ta, da zaradi izrednih razmer pismene oporoke ne more napraviti.

Pritožnik ves čas trdi, da sta bila z očetom sama, ko naj bi mu oče dal zatrjevano izjavo. Torej že prvi pogoj ni izpolnjen, tako da o naslednjem niti ni potrebno razpravljati. Le v pojasnilo dediču velja pripomniti, da morebitne splošne izredne razmere kot jih v pritožbi zatrjuje, ne morejo biti upoštevne. Določbe o izrednih razmerah je mogoče razumeti le tako, da morajo biti take, da zaradi njih pismene oporoke ni mogoče napraviti. Tako so torej neupoštevne pritožbene trditve, ko gre za vprašanje, ali obstaja oporoka kot dedni naslov, po katerem naj bi bil pritožnik dedič vsega premoženja. Glede na povedano torej tudi izjavi brata J. in sestre P. ne moreta imeti drugega pomena kot tistega, kakršnega je tem izjavam pripisalo sodišče prve stopnje. To pa je, da sta ta dva dediča svoja dedna deleža odstopila pritožniku. Stališče pritožnika, izraženo v zapuščinskem postopku in v pritožbi v zvezi z dedno odpravljenostjo sestre M.K. je nelogično: oporoka iz leta 1953 naj bi ne bila veljavna glede razpolaganja s premoženjem, veljavna pa naj bi bila glede dedne odpravljenosti M.K. Ne gre, da bi bilo veljavno le tisto, kar je morda ugodno za dediča, ne pa tisto, kar morda zanj ni ugodno.

Ne glede na to in tudi če bi bila veljavna oporoka, v kateri bi bilo zapisano, da je določena dedinja dedno odpravljena, pa tak zapis sam po sebi še vedno ne pomeni, da je to res. Brezpogojen pomen odpovedi neuvedenemu dedovanju ima namreč le izjava, dana v postopku po členu 137 ZD. Ko pritožnik v 5. tč. pritožbe govori o zapuščinski obravnavi, se zdi, da pritožnik ne razume, da je zapuščinska obravnava bila opravljena in da je sklep o dedovanju, zoper katerega se je pritožil, posledica opravljene zapuščinske obravnave. Kolikor je 2. odst. 5. tč. pritožbe mogoče razumeti tako, da zahteva dediščino v zvezi s premoženjem, ki je bilo izročeno, pa velja opozoriti na določbe čl. 41 in 141 Zakona o dedovanju, ki govorijo o zastaranju tožbe in zastaranju pravice zahtevati zapuščino. Kar zadeva vprašanje stroškov, jih pritožnik do konca zapuščinske obravnave ni opredeljeno zahteval (čl. 164 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 163 ZD). Tudi sicer po določbi 1. odst. 174. čl. ZD vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka in sodišče odloči le v primeru, kadar gre za skupne stroške ali če gre za stroške, ki jih mora stranka povrniti, ker jih je povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem.

Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in sklep potrditi (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s čl. 163 ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 729/2003
• VSM sodba in sklep I Cp 1056/2004
• VSL sklep I Cp 916/2001