VSL sklep I Cp 960/95

Jedro

Za odločanje o predlogu za začasno odredbo po drugem odst. 267. čl. ZIP ni nujno, da bi se morala sila, ki grozi, nanašati zgolj na sam predmet terjatve. Dovolj je, da je povezana s sporom o tej terjatvi.

 

Izrek

Pritožbama zoper sklep z dne 6.7.1995 se ugodi, ta sklep se razveljavi in se zadeva v delu, s katerim je zavrnjen ugovor nasprotnega udeleženca, vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje smiselno zavrnilo ugovora strank zoper sklep, s katerim je izdalo začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, vpisanih pri vl. št.

552, 745, 746, 777 in 497, vse k.o. M. ter pri vl. št. 421 in 423, obe k.o. D. in s katerim je zavrnilo predlog za začasno odredbo, da ima predlagateljica pravico izključne uporabe stanovanjske hiše na V.

ter da se mora nasprotni udeleženec iz te stanovanjske hiše izseliti.

Predlagateljica postopka se pritožuje zoper tisti del sklepa, s katerim je zavrnjen njen ugovor, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je predlagala, naj sodišče uredi razmerje med strankama glede uporabe skupnega premoženja za čas, dokler ne bo dokončno odločeno o delitvi. Pri odločanju o predlogu za začasno odredbo je treba analogno uporabiti določbo 114. čl. Zakona o nepravdnem postopku. Začasnega zavarovanja glede uporabe skupnih nepremičnin predlagateljica namreč ne more zahtevati v drugih postopkih. Kajti po novem Stanovanjskem zakonu ni mogoče uveljavljati dodelitve imetništva pravice uporabe na stanovanjskih prostorih, ki so skupna last strank. Zato je zmotno stališče, da to lahko zahteva v drugih postopkih. Predlog za delitev skupnega premoženja in ureditev razmerij med skupnimi lastniki je posledica spoznanja, da je skupno življenje strank nevzdržno. To dokazujejo listinski dokazi in predlagateljičina izpovedba. Ker je bila predlagateljici dodeljena v varstvo in vzgojo mld. hčerka S. se nasilje nasprotnega udeleženca po razvezi nadaljuje ter je zato vsekakor treba urediti razmerje glede uporabe dela skupnega premoženja že pred delitvijo.

Nasprotni udeleženec se pritožuje zoper tisti del sklepa, s katerim je zavrnjen njegov ugovor zoper začasno odredbo. V pritožbi pojasnjuje razmere v družini ter svoj pogled na vzroke za razvezo zakonske zveze. Zatrjuje, da je hiša v M. izključno njegova, saj je bila kupljena z njegovim denarjem in to še pred sklenitvijo zakonske zveze. Parcele vpisane pod vl. št. 777 k.o. M. sta udeleženca sicer res kupila v času trajanja zakonske zveze, vendar predlagateljica pri nakupu ni sodelovala. V družinski proračun je prispevala zelo malo, celo 6-krat manj od nasprotnega udeleženca. Neresnična je ugotovitev, da ima nasprotni udeleženec kredite pri sestrah ter bankah v Avstriji in pri Ljubljanski banki. Tudi ni nevarnosti, da bi s premoženjem kako razpolagal. Leta 1992 je sicer mislil podariti pol hiše hčerki M., vendar se predlagateljica s tem ni strinjala.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi predlagateljice postopka: Ugovor je dolžnikovo pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi (48. čl.

Zakona o izvršilnem postopku - v nadaljevanju ZIP). To pomeni, da je upnikovo pravno sredstvo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izvršbo pritožba (1. odst. 8. čl. ZIP). Čeprav je upnica s svojo vlogo, s katero je izpodbijala tisti del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje delno zavrnilo predlog za začasno odredbo (zmotno) poimenovala ugovor, je treba zato to njeno vlogo obravnavati kot pritožbo. In ker je pritožba devolutivno pravno sredstvo (3. odst.

348. čl. v zvezi s 381. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o tem pravnem sredstvu, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 4. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato je ta del sklepa razveljavilo (3. tč. 380. čl. ZPP).

K pritožbi nasprotnega udeleženca: Pritožbene navedbe, s katerimi nasprotni udeleženec pojasnjuje razmere v družini, svojo vlogo v njej ter vzroke za razvezo, niso relevantne. Ne zadevajo namreč predpostavk za začasno odredbo. Pač pa pritožba vsaj smiselno utemeljeno opozarja, da ni izkazana niti verjetnost terjatve (vsaj to, da spadajo nepremičnine v skupno premoženje) niti nevarnost, da bi bila brez začasne odredbe uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer zapisalo, da je nedvomno, da so bile nepremičnine pridobljene v času zakona. Ni pa pojasnilo, na podlagi česar je prišlo do tega zaključka. Ker zaradi opustitve navedb argumentov za stališče, da je terjatev vsaj verjetna, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo tudi ta del sklepa in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno obravnavati ugovor, v obrazložitvi navesti razloge o verjetnosti obstoja oz. neobstoja terjatv. Ob tem velja opozoriti, da strankine oz. udeleženkine trditve še ne pomenijo izraza verjetnosti, temveč so same predmet dokazovanja. Kar zadeva nevarnost, da bo brez odredbe uveljavitve terjatve onemogočena ali precej otežena, pa naj sodišče obravnava trditve nasprotnega udeleženca, da nima nikakršnega dolga ter da s tistimi nepremičninami, pri katerih je kot lastnica vknjižena tudi predlagateljica, zaradi načela javnosti zemljiške knjige, načela zaupanja v zemljiško knjigo in načela vpisa, sam pravno sploh ne more razpolagati. Ob ponovnem odločanju o ugovoru naj sodišče prve stopnje upošteva tudi določbe 2. in 4. odst. 53. čl. ZIP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 493/94
• VSL sklep I Kp 266/2000
• VSC sodba Kp 49/2001