VSL sklep I Cp 438/95

Jedro

Ker je bila pogodba o prenosu nepremičnine sklenjena pred vložitvijo tožbe, začasna odredba z prepovedjo odtujitve te nepremičnine ne pride v poštev, čeprav je toženka še vedno vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica. Solidarna dolžnika nista enotna sospornika.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru drugotožene stranke proti sklepu o začasni odredbi Temeljnega sodišča, opr. št. II P ..... z dne 5.12.1994. Razveljavilo je začasno odredbo, s katero je drugotoženki T. H. do pravnomočnosti rešitve te pravdne zadeve prepovedalo odtujitev lastninske pravice pri nepremičninah, ki so vpisane v vl. št. 598 k.o. B. Z izpodbijanim sklepom pa je tudi zavrglo kot nepopolno tožbo proti prvemu tožencu M. H. Ugovoru je ugodilo, ker je ugotovilo, da druga toženka že ob vložitvi tožbe ni bila več lastnica omenjene nepremičnine, tožbo proti M. H. pa je zavrglo, ker tožeča stranka ni sporočila naslova.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa. Navaja: Tudi v času sklepanja 23.2.1995 v zemljiški knjigi še vedno nista bila vpisana kot lastnika otroka tožene stranke, ampak toženka sama.

Če je toženka dala z darilno pogodbo v letu 1993 nepremičnine svojima otrokoma, je to očitno storila zaradi tega, da bi se izognila obveznostim, ki jih je skupaj s svojim možem in kasneje tudi svojimi otroki prevzemala proti upnikom. Ni res, da P. in Z. H. nista v nikakršnem pogodbenem razmerju s tožečo stranko, saj obstoja posojilna pogoba, ki sta jo med drugim podpisala tudi P. in Z. H.

Zaradi zaščite interesov tožeče stranke, ki je žrtev celotne družine H., je nujno zavarovati nepremičnine. V zvezi z zavrženjem tožbe je nesporno, da je tožeča stranka pravilno vložila tožbo zoper oba toženca, ki sta nesporno tudi stanujoča in stalno prijavljena v L.

Tožba je bila popolna. Če sodišče ni moglo opraviti vročitve listine, to ne pomeni, da je vloga nepopolna. Vprašljivo je le vprašanje vročitve. To bi moralo sodišče rešiti s postavitvijo začasnega zastopnika. Tožbeni zahtevek je postavljen zoper oba toženca na nerazdelno plačilo dolga. Prvo sodišče ne bi smelo iz nerazdelne obveznosti iztrgati kar enega od tožnikov, saj bi lahko tožbo zavrglo le v celoti, ne pa samo zoper enega toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. K razlogom izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče še dodaja: Glede razveljavitve sklepa o začasni odredbi: Čeprav je druga toženka še vedno vknjižena kot lastnica v zemljiški knjigi, kot izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, pa iz listin oz. iz dokaznega postopka na prvi stopnji tudi izhaja, da obstaja pogodba o prenosu teh nepremičnin, ki je bila sklenjena pred vložitvijo tožbe.

Stvarnopravno je glede na stanje zemljiške knjige sicer druga toženka lastnica, vendar pa je prepoved odtujitve brezpredmetna, ker je nepremičnina s pogodbo že odtujena. To je torej razlog, ki preprečuje izvršbo. Ugovor druge toženke je bil zato utemeljen, odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se ugovoru ugodi, pa pravilna (primerjaj člen 50 Zakona o izvršilnem postopku, kjer je rečeno, da je ugovor dopusten iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo). To, da obstaja posojilna pogodba, ki sta jo med drugim podpisala tudi P. in Z. H., za odločanje v tej zadevi ne more biti odločilno. Omenjena dva namreč nista pravdni stranki v tem postopku. Če tožnica meni, da je bila pogodba, o kateri je govora, sklenjena z namenom, da bi se druga tožnica izognila obveznostim, ki jih je prevzemala proti upnikom, ima tožnica možnost sprožiti ustrezen postopek.

O zavrženju tožbe proti M. H.: Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bila dne 5.12.1994 opravljena glavna obravnava. Na tej obravnavi je bilo tožeči stranki naročeno, da v 15 dneh sporoči takšen naslov prvega toženca, da mu bo sodišče lahko vročilo sodne pošiljke. Tožeča stranka je bila tudi obveščena, da bo sodišče postopalo po 109. členu Zakona o pravdnem postopku, če naslova ne bo popravila. Tožeča stranka se je pismenemu odpravku sklepa tudi odpovedala. To pomeni, da je bilo tožeči stranki sporočeno, v čem je tožba nepopolna in kakšne bodo posledice, če se ne bo ravnala po naročilu sodišča. Tožeča stranka v roku ni sporočila niti naslova, niti ni podala kakšnega drugega predloga v zvezi s tem.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je bila tožba zavržena, se zato ne more uspešno sklicevati na to, da bi moralo sodišče postaviti začasnega zastopnika, saj kaj takega pred izdajo izpodbijanega sklepa ni predlagala, prav tako pa ni sodišču podala nobenega drugega predloga v zvezi z naročilom, ki je bilo dano na glavni obravnavi dne 5.12.1994. V taki situaciji se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na to, da je ravnanje sodišča prve stopnje napačno. To, da je tožba zavržena le proti drugemu tožencu, ne pomeni kršitve postopka. Zahtevek je res postavljen na nerazdelno plačilo, vendar pa to še ne pomeni, da sta nerazdelna zavezanca tudi enotna sospornika in da zoper njiju ni mogoča različna sodba (prim. čl. 201 Zakona o pravdnem postopku).

Glede na vse povedano je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 380 točka 2 in 381 istega zakona).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 621/2003
• VSK sklep I Cp 210/2003
• VSK sklep I Cp 938/2004