VSL sklep I Cp 768/94

Jedro

V fazi odločanja o predlogu za izdajo zamudne sodbe sodišče ni upravičeno presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka, ampak le sklepčnost tožbe. Zato v tej fazi lahko zavrne tožbeni zahtevek le, če iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba ter sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, t.j. v izreku pod tč. 2 in 3 razveljavita ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo zaradi razveze pogodbe z dne 16.12.1989, poleg tega pa je od toženca zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 4.409 DEM s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe s hrambo avtomobila, ki je bil predmet pogodbe, ter z prepovedjo razpolaganja premičnih stvari, last tožene stranke ter hrambo teh premičnih stvari pri tožeči stranki oz. pri naslovnem sodišču. Sodišče prve stopnje je razpisalo prvi narok za glavno obravnavo, ki pa se ga tožena stranka ni udeležila. Tožeča stranka je predlagala izdajo sodbe zaradi izostanka, temu predlogu je prvo sodišče delno ugodilo in izdalo sodbo zaradi izostanka glede razveljavitve pogodbe. Na podlagi IV.

odst. 332. člena Zakona o pravdnem postopku, pa je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo denarnega zneska z utemeljitvijo, da ta del zahtevka ni utemeljen in je tudi po višini pretiran. V celoti je prvo sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper zavrnilni del sodbe ter zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlaga, naj se sodba v izpodbijanem delu in sklep razveljavita ter zadeva vrne v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da bi sodišče moralo uporabiti določilo 550. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ureja takoimenovano leasing pogodbo. Iz določil pogodbe je nedvomno razvidno, da ima tožeča stranka pravico odstopiti od pogodbe, če najemnik avtomobila ne plača dveh zaporednih mesečnih obrokov, kar se je v tem primeru zgodilo.

Vendar s tem ni rečeno, da lahko tožena stranka še naprej uporablja avtomobil brezplačno, saj je tožeča stranka prijavila dohodek iz registrirane dejavnosti, plačala je vse davščine, avtomobil pa je dala v najem. V obrokih, ki so v tožbenem zahtevku, ne gre za vračanje kupnine, ampak za dejansko nadomestilo obrabe avtomobila, v tej postavki so tudi stroški amortizacije, poslovni stroški in podobno. S takšnim stališčem, kakor ga zavzema prvo sodišče, pa se ne daje pravne varnosti, najemnik se vozi z avtomobilom, ne da bi karkoli za to uporabo plačal, potem pa bo na podlagi razvezane pogodbe iztrošen avtomobil vrnil in še zahteval vrnitev kupnine. Tudi pogoji za začasno odredbo so podani ravno iz navedenih razlogov, kajti nenadomestljiva škoda je evidentna. Sicer pa se terjatev uveljavlja v tujini in je podan razlog iz III. odst. 265. člena Zakona o izvršilnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Ugotoviti je treba, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala izdajo sodbe zaradi izostanka. Pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka v smislu 32. člena Zakona o pravdnem postopku so bili izpolnjeni, vsaj tisti, ki se nanašajo na pravilno vabljenje tožene stranke in na dejstvo, da tožena stranka z nobeno vlogo ni oporekala tožbenemu zahtevku. Odločitev prvega sodišča, ko delno ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo sodbe zaradi izostanka, delno pa na podlagi IV. odst. 332. člena ZPP zavrne tožbeni zahtevek, po mnenju sodišča druge stopnje ni pravilna. Poudariti je treba, da sodišče prve stopnje v fazi, v kakršni je o celotnem tožbenem zahtevku odločalo, ni upravičeno presojati utemeljenosti samega zahtevka, ampak ugotavljati le sklepčnost tožbe. Edino v primeru, ko sklepčnost tožbe ne bi bila podana, lahko sodišče prve stopnje v tej fazi zavrne tožbeni zahtevek. Sklepčnost je predpostavka dopustnosti zamudne sodbe, sklepčnost pa pomeni, da mora tožbeni zahtevek izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ali so ta dejstva resnična in dokazana, pa ni stvar presoje sodišča v fazi, ko odloča o zamudni sodbi. Iz vsebine tožbe sodišče druge stopnje povzema, da so navedbe v tožbi skladne s samim tožbenim zahtevkom in utemeljenost zahtevka izhaja iz dejstev, ki s v tožbi navedena. Ali so ta dejstva resnična ali ne, pa presega pravico odločanja v fazi, ko se zahteva izdaja zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje pa se je spuščalo v presojo same utemeljenosti zahtevka, kar kaže med drugim tudi navedba, da so denarni zahtevki previsoki. Končno je iz dejstev, ki jih tožba navaja, jasno, da kljub razvezi pogodbe toženec ni upravičen brezplačno uporabljati vozila, kar sledi tudi iz določila II. odst. 549. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Napačen je zaključek prvega sodišča, da iz dejstev, ki so v tožbi navajana, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Nasprotno, sklepčnost tožbe je podana, zgolj o sklepčnosti tožbe pa je prvo sodišče upravičeno odločati v času, ko se predlaga izdaja sodbe zaradi izostanka.

Razlogi, ki jih prvo sodišče navaja za delno zavrnitev tožbenega zahtevka, so izrazito takšni, ki pomenijo meritorno odločitev o zadevi, torej pomenijo tudi presojo dokazov in ugotovitev, ali so dejstva, na podlagi katerih je postavljen tožbeni zahtevek, tudi dokazana. Takšna odločitev presega pristojnost sodišča pri izdaji sodbe zaradi izostanka. Zaradi te kršitve določb postopka je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijani del sodbe in zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo pač moralo presoditi, ali so še podani pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka, pri čemer pa bo moralo zlasti upoštevati določila ZPP o sklepčnosti tožbe, ne pa določila o dokazovanju utemeljenosti tožbenega zahtevka. Napačno je tudi stališče prvega sodišča, da se oba tožbena zahtevka izključujeta, saj ravno določilo II. odst. 549. člena Zakona o obligacijskih razerjih nakazuje na obveznost tožene stranke, da plača določen znesek za uporabo stvari vse do razveze pogodbe. Sama višina zahtevka ne more biti odločujoča, zlasti ne v primeru, ko tožena stranka ne ugovarja tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi izrek o zavrnitvi predloga za začasno odredbo. To svojo odločitev sodišče prve stopnje razloguje s tem, da ni podana verjetno obstoječa nevarnost za uveljavitev terjatve, ker je bil del zahtevka itak zavrnjen. Ker je po mnenju sodišča druge stopnje takšna odločitev napačna, je tudi preuranjena odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, saj se sodišče prve stopnje ne ukvarja podrobneje z razlogi iz 265. člena Zakona o izvršilnem postopku. Razlogi za otežkočenje terjatve bi bili vsaj zaenkrat po trditvah tožeče stranke podani, sicer ne iz razloga, ki ga pritožba ponuja, kajti terjatev se uveljavlja v naši državi, ne pa v tujini, ampak iz razlogov, da bo terjatev otežena, če bo avtomobil še vedno v nemoteni uporabi tožene stranke. Tudi o predlogu za izdajo začasne odredbe bo moralo prvo sodišče ponovno odločati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 544/99
• VSL sklep II Cp 1397/93
• VSL sklep II Cp 1804/94